Podobe Mežiške, Mislinjske in Dravske doline na starih grafičnih in izbranih umetniških upodobitvah
V duhu renesanse proti koncu 15. st. v upodabljajoči umetnosti prvič srečamo neposredne, po naravi povzete podobe mest, trgov, znamenitih stavb in krajinskih vedut.
Pogledi, odprti v krajino v ozadju portretov in drugih motivov, sprva na delih italijanskih renesančnih mojstrov, so se preko vplivov hitro širili v dežele severneje.
Sočasno z iznajdbo in razvojem tiskarstva so se vedute mest in trgov pojavile tudi v prvotiskih. Prvič v t. i. Schedlovi oz. Nürnberški kroniki (Liber chronicarum – Knjiga kronik) iz leta 1493.
Že v dobrem stoletju lahko sledimo razvoju, ki kaže vedno večji ustvarjalen odnos do motiva. Od pionirskih, zgolj pričevalnih topografskih prikazov konca 15. stoletja, prvega ciklusa naslikanih popotnih vedut z dodanimi podrobnostmi slikarja Mathiasa Gerunga, pa vse do razpoloženjskih vedut s številnimi žanrskimi prizori, ki jih prvič srečamo v izdaji Mesta sveta – Civitates orbis terrarum, ki je izhajala v letih 1572–1617.
Prve ohranjene popotne skice našega ozemlja, so datirane že v prva leta 17. stol., in so delo patra Ivana Klobučarića (Johannes Clobucciarich), rojenega v Dubašnici na otoku Krku, generalnega vikarja in priorja reškega avguštinskega samostana, kasneje priorja avguštinskega samostana v Fürstenfeldu, ki se je uveljavil kot obetaven kartograf.
V njegovi zbirki terenskih in kartografskih skic, ki jih hranijo v Deželnem muzeju v Grazu, je tudi risba gradu in dvorca Radlje ob Dravi (Marenberg) ter dominikanskega samostana.
Tovrstna dela niso nastajala iz romantičnih vzgibov, ampak so služila potrebam kartografije in za vojaške namene. Prvi topografi so bil večkrat tudi vojni inženirji in so skrbno beležili podobe gradov, obzidij, taborov in drugih strateških mest. V tem času v veliki meri zaradi utrjevanja južne meje pred turškimi vpadi.
Doba sistematičnih slikovnih topografij geografsko zaokroženih območij se je v Evropi razmahnila v 2. polovici 17. st., po končani tridesetletni vojni in na krilih rastoče tiskarske produkcije.
Eden od prvih prepoznavnih topografov je bil švicarski grafik in založnik Matthäus Merian. Njegova topografija avstrijskih dežel je imela v Evropi izjemen odmev, bila v pobudo za marsikatero podobno zasnovano delo. Pri nas je v njegovem duhu ustvarjal Janez Vajkard Valvasor. Na gradu Bogenšperk, v katerem si je uredil grafično delavnico, so bili natisnjeni nekateri njegovi albumi, tudi topografiji vojvodine Krajnske in Koroške.
Leta 1681 je izšla Topografija sodobne nadvojvodine Koroške, ki obsega 223 vedut mest, samostanov in grajskih stavb. V njej najdemo osem podob z današnjega slovenskega ozemlja: trga Dravograd in Guštanj ter dvorcev Črneče pri Dravogradu, Dob, Grinfels, Javornik, Šrotnek in dvorec Streiteben – Grad Ravne, v katerem domuje Koroška osrednja knjižnica. To je hkrati najstarejša ohranjena podoba naše grajske stavbe.
Album je 1688 v nekoliko razširjeni verziji ponovno izšel v Nürnbergu, pri istem založniku, ki je pozneje izdal tudi znamenito Slavo Vojvodine Kranjske.
Podobno, kot Valvasor za Kranjsko in Koroško, je Štajerske vedute upodabljal kartograf in topograf Georg Matthäus Vischer. Tri leta po izidu sestavljenega zemljevida Štajerske je Vischer v Gradcu izdal Topographio Ducatus Stiriae – Topografijo Vojvodine Štajerske, ki jo je v naslednjih letih še dopolnjeval. V posthumni izdaji, ki je izšla ok. 1700, je album obsegal že 495 upodobitev, približno tretjina z območja današnje Slovenije.
Vischer se je po dogovoru s štajerskimi deželnimi stanovi leta 1673 lotil meritev in skiciranja pomembnejših objektov za potrebe novega zemljevida Štajerske. Zemljevid je na 12 bakroreznih listih izšel leta 1678 pod imenom Styriae Ducatus Fertilissimi Nova Geographica Descriptio. Na zemljevidu je upodobil večino tedanjih ohranjenih spodnještajerskih gradov in samostanov.
Terenske skice, ki so služile kot osnova za bakroreze, sta topografa naredila sama, četudi je bilo v tistih časih skiciranje na terenu nevarno početje, saj so popotnike s skicirko večkrat zamenjali za sovražne ovaduhe. Zanimivo je, da sta za sodelavce imela večidel iste bakrorezce, med njimi odličnega Andreja Trosta in Matthiasa Greischerja.
Za naše kraje je pomembna tudi skicirka Friedricha Bernharda Wernerja Silesiusa, ki jo hrani gornjeavstrijski deželni arhiv v Linzu. Skicirka iz obdobja 1712–1714 je dragocen kulturnozgodovinski dokument časa, preden je barok dodobra spremenil podobo mest in trgov ter v baročne volumne odel večino podeželskih cerkva. Šestnajst risb se nanaša na ozemlje Slovenije, med njimi so vedute Dravograda, Mute in Radelj ob Dravi.
Topografi so bili mojstri risbe, zanimala jih je dokumentarna vrednost izbranih objektov. Sledili so jim t. i. vedutisti, za katere je bil umetniški vtis nekdaj še pomembnejši. Vedute so izdelovali v tehniki jedkanice ali litografije, bile so ročno kolorirane, pozneje tonirane. Za njih je značilno poudarjeno okolje z dodanimi drobnimi razpoloženjskimi žanrskimi motivi, ki oživljajo prizorišče. Tovrstne podobe so bile del širše zasnovanih grafičnih serij, ki so pozneje izšle pod skupnim naslovom v mapah ali albumih, po založnikih poimenovane kot suite.
Ob koncu 18. st. je vedutno slikarstvo preplavilo umetniški trg. Zasanjane razpoloženjske vedute pa so postale modni dodatek meščanskih stanovanj.
Naše kraje so na popotovanjih upodabljali še številni krajinski slikarji in vedutisti, a le nekateri so zajeli območje današnje Koroške.
Na Dunaju so na listih velikega formata izhajale serije koloriranih jedkanic s podobami trgov in mest takratnega cesarstva imenovane suite. Med dunajskimi založniki sta območje Slovenije v svojih suitah zajemala predvsem Stöckl in Eder. V Stöcklovi suiti najdemo upodobitve iz Dravske doline, Ederjeva pa zajema Kranjsko in Primorje.
V Lamplovi suiti je med 22 vedutami slovenske dežele tudi veduta iz Mislinjske doline z Uršljo goro, Peco in dvorcem Legen v ospredju avtorja Josefa Kuwassega.
Dobro stoletje po izidu Visherjeve Topografije si je graški založnik Joseph Franz Kaiser zadal nalogo, da bo v tehniki litografije izdal serijo štajerskih vedut. Te grafike majhnega formata so v letih 1824–1834 izhajale pod skupnim naslovom Litografirane podobe štajerskih mest, trgov in dvorcev, poznane po imenu Stara Kaiserjeva suita.
Med slikarji vedutisti, ki so upodabljali koroško pokrajino, je bil najbolj prepoznaven Marko Pernhart (1824 –1871), avstrijsko-koroški slikar slovenskih korenin. Bil je najstarejši sin mizarja Andreja Pernata iz Kamna v Podjuni. Slikarstva se je učil v Celovcu, nato na dunajski Akademiji upodabljajočih umetnosti ter na umetnostni akademiji v Münchnu. Ko se je vrnil na rodno Koroško, je pod psevdonimom Pernhart postal eden najbolj znanih krajinskih slikarjev svojega časa.
Pernhart je s posebno strastjo slikal pokrajine, portretiral arhitekturo, upodabljal živali in tihožitja ter v delih odlično zajemal duh časa in okus takratnega meščanstva.
Z namenom, da ohrani spomin propadajočih zgodovinskih kompleksov, je okoli leta 1860 sistematično narisal tudi številne gradove in dvorce Koroške. Danes je ohranjeno 198 teh risb s svinčnikom, ki so last Zgodovinskega društva za Koroško v Celovcu. Med njimi najdemo tudi nekaj podob tostran državne meje.
Vsekakor ne moremo mimo mape koroških vedut, ki jih je litografiral in izdal Joseph Wagner v suiti Ansichten aus Kärnten, Podobe Koroške. Znano veduto Prevalj srečamo tudi v Albumu Koroške (1845), ki obsega 83 vedut.
Nekaj desetletij pozneje se je enemu najpomembnejših avstrijskih slikarjev tistega časa, Carlu Reichertu, utrnila misel o izdelavi še ene topografije domače vojvodine Štajerske. Pod vplivom mentorja Josepha Kuwassega se je desetletje na številnih popotovanjih seznanjal s posebnostmi Štajerske in skiciral izbrane motive. Njegove umetniške vedute so glede na založništvo izhajale v različnih suitah: Burgerjeva suita, album Einst und Jetzt – Nekoč in danes, ki ga je v samozaložbi izdajal v letih 1862–1866, pa kot Reinchertova suita. Nekatere od njegovih vedut so bile izdane tudi v t. i. Tagespotini suiti (tedenski prilogi časnika Grazer Tagespost).
Zbir Reinchertovih vedut najdemo v faksimilirani izdaji, albumu Slovenještajerske vedute Carla Reicherta, ki je leta 2015 izšel pri založbi Umetniški kabinet Premzl v Mariboru.
Carl Reichert je eden zadnjih vedutistov, pomembnih za slovenski prostor, preden je fotografija posegla na področja, do tedaj rezervirana za likovne ustvarjalce.
Nekaj znanih vedut je bilo pozneje ponatisnjenih tudi v Janischevem topografsko-statističnem leksikonu Štajerske, ki je v treh zvezkih izšel v letih 1875–1885.
