Igor Guzelj je ob Kumpovi petdesetletnici zapisal: »Če pristnemu Kranjčanu srednjih let omenite ime Saše Kumpa, bo samo pritrdilno pokimal: jasno, da ga pozna. Le kdo od tistih, ki so ali ki se vsaj štejejo za kranjske originale, ne ve zanj?! Le komu ne stopi pred oči visokorasla, sloka, rahlo sključena postava, temni lasje, dobrodušne rjave oči in nepogrešljiva pipa, štrleča izpod zavese vranje črnih brk? Le kateri ljubitelj odrskih desk, zvest obiskovalec likovnih razstav ali udeleženec vročih kulturniških debat ob njegovem priimku ne zazna prijetnega vonja po smodečem se tobaku, ki nenehno zaposluje vitke, dolge, spretne Kumpove prste? Saša je že postal neke vrste krajevni simbol, podobno kot sta simbola, denimo, Jelenov klanec in kanjon Kokre …« (Guzelj. I.: Glas, 1974)
Novinarjev zaključek intervjuja je zgoščena Kumpova življenjska in odrska filozofija: »Kajti pajacem otrok verjame bolj kakor ljudem. Ljudje so hinavski, potvorjeni, neiskreni; bojijo se maščevanja. Lutkam pa nihče ne bo zameril, ker širijo naokrog resnico. Saša pravi, da bi morali odrasli češče zaviti mednje. Odhajali bi bogatejši. Bogatejši in bolj človeški.« (prav tam)
Njegov širokosrčen značaj se je odražal v široki mreži sodelujočih ljudi na področju gledališča in lutkarstva, s katerimi je ponavadi stkal globlje, prijateljske odnose. Peter Militarev, igralec in režiser je nekoč izjavil, da je Saško dobričina 20. stoletja. Igralec in lutkar Cveto Sever je poudarjal, da je bil Sašo Kump prvi in edini, ki ga je kaj naučil in njegov duhovni oče od otroštva dalje. Vsi, ki so z njim sodelovali, znajo še danes povedati, da je bil Saško Kump strokoven in nazoren, obenem pa duhovit in dober kot kruh.
Saša Kump je bil originalen v vseh pogledih, zvest samemu sebi v smislu prepričanja v svoj strokovni kredo in v humanizem, ki ju je vsakodnevno izkazoval v pristopu do dela in soljudi, v družini, v družbi in s sodelavci. Vojna mu je ugrabila mladost, zato je v času miru gojil in cenil dobrohotnost, zavračal pa jezo, pohlep ter škodoželjnost. Lastno in življenje najdražjih mu je bilo predragoceno, da bi tratil čas. Prezaposlen podnevi je živel svoje talente tudi ponoči ali kot je rekel sam: »Ideje se rodijo ponoči, vse jasno vidim, ko spim.« (letak razstave Lutke dveh prijateljev, arhiv Mite Muljavec – Uršič, 2022)