V zadnjih letih se zavedanje in pomen ohranitve ter razvoja kraškega ovčarja še krepi, kar je pohvale vreden zgled ohranjanja naravne dediščine. Pri tem ima pomembno vlogo Kinološka zveza Slovenije, ki je sodelovala z našim akademskim slikarjem in fotografom Blažem Vehovarjem, avtorjem izjemne knjige z naslovom Kraški ovčarji – sinovi burje, ki je izšla pri založbi Hart. Blaž Vehovar je akademski slikar in predsednik Kluba kraških ovčarjev ter vzreditelj te ponosne pasme psov. Pravzaprav je svojo umetniško pot začel ravno z upodabljanjem kraških ovčarjev. Posvetil jim je celo serijo slik z naslovom Sinovi burje. Z režiserjem Miho Čelarjem v koprodukciji z RTVLO sta ustvarila izjemen dokumentarni film Sinovi burje. Dokumentarni film je bil na sporedu na prvem programu Televizije Slovenija v mesecu juniju 2021, lahko pa si ga ogledate v arhivu oddaj na multimedijskem portalu rtvslo.si. Blaž Vehovar je tudi nam priskrbel čudovite fotografije kraškega ponosa in se mu iskreno zahvaljujemo.
Dokumentarni film govori o odraščanju psička Krasa, ki postane pastirski pes. Njegov vzreditelj Emil ga po starodavni pastirski metodi pripravlja na samostojno delo s čredo. Po 2 mesecih ga prevzame družina, katere član je tudi Jožef, ki ima izreden talent za delo s psi in Krasa v enem letu dokončno izšola za pastirskega psa. Vendar pa film vzporedno govori tudi o našem drugem sinu burje – slovenskemu volku. Priznan slovenski biolog dr. Miha Krofel, ki proučuje volkove po celi Evropi, nam z zanimanjem in predanostjo pripoveduje o volkovih ter prikaže pot, ki jo prehodi najznamenitejši slovenski volk Slavc, ki si po 1000 prehojenih kilometrih najde družico v Italiji in tam ustvari volčji trop prvič po 130 leti znova v evropskih centralnih Alpah. Dokumentarni film je izjemen slavospev kraškemu ovčarju, na nek način pa tudi podpora volkovom, ki so jih leta 2019 želeli zdesetkati. Če želimo, lahko te vrste zelo hitro iztrebimo iz slovenskih gozdov. Predvsem na nas, ljudeh je, ali se bomo odločili, da tudi volk in medved ostaneta del naše narave ali ne. Z ogledom takih dokumentarnih filmov postane tudi naš pogled na divje živali precej drugačen. Z dokumentarnim filmom so avtorji želeli prikazati tudi to, da je sobivanje človeka in narave možno.
Na Krasu in v severni Istri je bila od nekdaj razvita ovčjereja in prav zato je bil potreben zanesljiv pes čuvaj in branilec čred. Kmetje so sami skrbeli za selekcijo kraševcev in parili le pogumne pse, ki se pred volkom niso ustrašili. V novejšem času se je ta pasma razširila tudi po okoliških krajih in nazadnje po vsej Sloveniji ter celo nekaj zunaj naše domovine.
Kraški ovčar pa se je mnogokrat znašel na robu obstoja. Preživel je razmere v prvi in drugi svetovni vojni, ki sta to pasmo zdesetkali. A ta pasma je zelo prilagodljiva in s pomočjo posameznih zanesenjakov in ljubiteljev te pasme si je kraševec vedno znova opomogel. Potrebe in razmere so se sicer spreminjale, a njegov značaj ostaja isti vse do danes.
Ljudje na Krasu so skozi čas izoblikovali idealnega psa za varovanje svoji čred. Poleg tega je bil prilagojen na okolje in klimo. Pastirji so sami poskrbeli za vzrejo svojih psov, zato najboljše pse dobite ravno pri pastirjih.
Ker črede pri nas niso bile velike, tudi niso potrebovali pasjih tropov. Da bodo pastirski psi uspešno opravljali svojo nalogo varovanja čred drobnice, morajo biti veliki in neustrašni ter vajeni, da bodo stiki s pastirjem redki. Ti prelepi psi dobro vedo, da za njih obstaja le en trop, en vodja in en cilj – zaščititi čredo in če bo treba, preliti kri in zastaviti svoje življenje.
Kraševec je srednje velik, kompakten pastirski pes železnosive barve, z 10 cm dolgo in gosto dlako z bujno podlanko. Odlikuje ga izredno plemenita glava s prijaznimi očmi ter prijazno zaobljeno lobanjo. Dolg in raven hrbet je čvrst, noge pa precej mišičaste. Ima izjemno močno zobovje, skoraj še enkrat tako kakor pri drugih psih. Teža kraševca se giblje od 35 do 42 kg. Kraški ovčar laja drugače kot navadni psi, saj zadnji u (vau) ponavlja (vauuuu), vendar ne tuli.
Kraški ovčar ima zelo lep značaj. Predvsem očara njegova predanost gospodarju. Je zelo resen, a vseeno dobrodušen pes, ki pa se ne potepa. Pogosto deluje celo plah in se tujemu človeku in psu raje umakne. Ne pozna pa milosti, če ga napade pes ali če ga tuj človek brcne ali udari. Gospodar ga sicer lahko kaznuje, ne bo ga napadel, vendar tudi ne bo pozabil in ne odpustil. Njegovo zaupanje si je treba pridobiti, in ko se to zgodi, ostane zvest do konca. Kraški ovčarji so ljubeznivi do otok in imajo prirojen čut za varovanje. Še najbolje je, da skupaj odraščata pasji in človeški mladič. Tako zgodaj pridobljena navezanost navadno traja vse življenje. Če je kraški ovčar prvi pes nekega lastnika, je nekoliko bolje priporočljiva samička, saj so samci radi bolj svojeglavi, psičke pa nežnejše in lažje vodljive.
Obnašanje pastirskih psov je v večji meri prirojeno in le v manjši meri priučeno. To se vidi že pri zgodnjem odzivu mladičev, ki so podobni odzivom odraslih psov. Koncept vedenja pastirskih psov so zasnovani tudi na pravilih tropa, v katerem živijo. V primeru, da čredo varujejo več psov, se ti znotraj tropa rangirajo in delujejo po strogih hierarhičnih pravilih. Vsak trop vlada določenemu območju, kjer se pase drobnica oziroma ga določi pastir. Člani tropa imajo odrejeno mesto in naloge. Kršenje pravil pa strogo kaznuje vodilni alfa samec, piše Blaž Vehovar v knjigi Kraški ovčarji – sinovi burje. Mladički se učijo tako, da med igro opazujejo odrasle. Že v leglu se med spori pokaže dominantnost posameznega psa. Napredovanje mladičev je odvisno od njihovih kvalitet.
Pes in človek sta v resnici res popolna partnerja. Brez živali, še posebno pa naših avtohtonih, bi bilo bivanje precej bolj pusto, pokrajina pa revnejša. Kraški ovčar ni samo pastirski pes, že nekaj časa je tudi družinski član v mestih in naseljih ter zvest in igrivi družabnik. Pomembno pa je, da se ne pozabi, da v sebi nosi gene svojih prednikov, in nujno poskrbimo, da mu pustimo nekaj neodvisnosti in ne zahtevajmo brezpogojne ubogljivosti od tega izjemnega pastirskega psa.
