Kresija

Nosilno konstrukcijo posameznega trakta objekta sestavljajo pretežno vzdolžni zidovi, prečnih zidov pa je precej manj. Glede na prvotne načrte iz leta 1896 so v notranjih vzdolžnih zidovih precej na gosto nameščeni dimniški oziroma prezračevalni jaški. Debeline zidov so v višjih etažah manjše kot v spodnjih etažah. Iz primerjave prvotnih načrtov in načrtov preureditve prostorov v traktu ob Mačkovi ulici iz leta 1948 je razvidno, da je bilo več prvotnih prečnih zidov tega trakta odstranjenih v eni od preureditev po letu 1948 in nadomeščenih z armirano-betonskimi okviri. Po primerjavi prvotnih načrtov in stanja ob pregledu leta 2003 pa je razvidno, da je bil odstranjen tudi en prečni zid v traktu ob Stritarjevi ulici.

Stropne konstrukcije nad kletjo so opečni oboki, zgrajeni med opečnimi loki, ki so v linijah prečnih zidov zgornjih etaž. Nad pritličjem so oboki med jeklenimi nosilci, nad vsemi nadstropji pa so stropne konstrukcije lesene. Prvotna lesena strešna konstrukcija je bila ob preureditvi podstrešja v mansardo nadomeščena z jekleno. Kot je razvidno iz osnovnih načrtov, so obodni zidovi stavbe povezani z vodoravnimi jeklenimi vezmi na nivojih stropnih konstrukcij. To so narekovala pravila gradnje po potresu leta 1895.

Kronologija stavb in lastnikov na mestu današnje Kresije

Izčrpne podatke o zgodovini lokacije, kjer stoji mogočna Kresija, nam nudi zgodovinar dr. Rudolf Andrejka v svoji razpravi Trgovska zgodovina Špitalske ulice, ki je bila leta 1935 objavljena v reviji Trgovski tovariš. Na tem mestu povzemamo nekatere njegove ugotovitve, temelječe na arhivskih virih.

Nasproti stari Dežmanovi, potem Bernbacherjevi hiši v Špitalski ulici 270 (pozneje 11) je stala pred potresom, na levem vogalu Špitalske ulice in takozvanega Šolskega drevoreda, tik ob Frančiškanskem mostu, hiša št. 271 (10), dolga, pusta, dvonadstropna stavba bivšega Meščanskega špitala ali Kresije z enajstimi okni na Špitalsko ulico, sedemnajstimi pa na nabrežno stran. Ustanovitev tega obširnega poslopja je po nekaterih virih naročila okoli l. 1345 kraljica Elizabeta, žena ogrskega kralja Karla Roberta iz rodu Anžuvincev, vendar novejše raziskave tega ne potrjujejo. Meščanski špital je podrobno opisal ljubljanski zgodovinar Ivan Vrhovec že leta 1898. Delo je bilo objavljeno v Letopisu Slovenske Matice. Na tem mestu omenimo le, da je bila ta zgradba določena za obubožane ljubljanske meščane in da je l. 1788 njena namembnost prenehala, dokončno pa pod Francozi, ki so l. 1811 iz nje premestili še porodnišnico, najdenišnico in hiralnico v civilno bolnišnico usmiljenih bratov na Dunajski cesti, izpraznjene prostore pa so dali v najem za stanovanja in trgovske lokale.

Izmed prvih trgovcev, ki so imeli tu svoja skladišča, se že l. 1806 v virih pojavljata Josip Appej in Anton Primic, oče Primčeve Julije. Anton (Štefan Janez) Primic se je rodil dne 25. decembra 1781 v Kapucinski ulici št. 50 (43), današnji Wolfovi ulici št. 6, kot sin trgovca Janeza Krst. Primica in Terezije Fajdiga. Janez Primic, ki je bil ob Antonovem rojstvu že sprejet v listo trgovcev (1787), je začel kot navaden sejmar; l. 1770 ga že najdemo vpisanega v mestnih davčnih urbarjih kot kramarja na Špitalskem mostu v kolibi št. 5 (poznejša št. 15), ki jo je okoli 1768 prevzel od kramarja Janeza Zavrča (Sauritscha) ter plačeval zanjo 12 goldinarjev letnega davka. Poleg kolibe št. 5 je dne 12. jan. 1786 spravil v svojo last še kolibe št. 14 in dvojno kolibo št. 16/17 na desni strani mostu, vsako za 321 goldinarjev; vendar je kolibo št. 14 že 29. nov. 1793 prodal Mihi Tomažinu; ostale kolibe pa je prodal njegov sin Anton, in sicer kolibo št. 5 (nova št. 15) dne 10. okt. 1802 Jakobu Sprihu, dvojno kolibo št. 16/17 (nova št. 4) pa Alojziju Hoffmannu dne 19. julija 1814 za 1700 gld.

Janez Krstnik Primic je bil konec 18. stoletja eden izmed najuglednejših ljubljanskih trgovcev; po svojih hčerkah Jožefi Ani, Mariji Ani in Mariji Luciji je bil tast velikih trgovcev Jožefa Alborgettija, Lenarda Vogoua in Jožefa Wurstbauerja, dočim se je njegov sin Anton dne 23. junija 1807 poročil z Julijano Hartl, hčerko bogatega trgovca Janeza Krstnika Hartla, lastnika hiš 276 in 277 (239) na Mestnem trgu in hiše št. 55 v Kapucinskem predmestju (danes Šelenburgova ulica 6). Ko je Janez Krst. Primic dne 13. junija 1802 za legarjem umrl, je njegov sin Anton med postopnim opuščanjem kramarstva v kolibah izoblikoval trgovino z manufakturo, ki jo je od 1810 izvrševal v poslopju Meščanskega špitala št. 271, do take mere, da je bil l. 1814. največji ljubljanski trgovec v tej stroki in z obrtnim davkom 136‘50 gld. prekašal celo bogatega Miho Dežmana in oba brata Heimanna. Umrl pa je, star šele 35 let, dne 1. avgusta 1816 za jetiko v Špitalski ulici 265. Po njegovi smrti je vdova Julijana Primic vodila trgovino naprej, toda v čedalje manjšem obsegu. Že l. 1819. se omenja v tedanji obrtni tabeli, da se je »obrat izza smrti principala hudo zmanjšal in ga je šteti med šibke; zaposlena da sta v njem le 2 trgovska sotrudnika.« L. 1831 je Julijana Primic še označena v obrtnih spisih, l. 1834 pa je nje ime že prečrtano s pripombo »opuščeno« (»aufgelassen«).

Po odhodu Francozov se je preureditev meščanskega špitala za trgovske namene nadaljevala. Tu je imel svoje prodajalne in skladišča v obdobju 1812—1820 trgovec Franc Galle (r. 1784) kot sin mestnega sodnika v Kranju Nikolaja Galleta in Marije Bodlaj (Wodlay), hčerke kranjskega trgovca Luke Bodlaja. Njegova žena Ivana Savinšek, hčerka bogataša Jožefa Savinska, gostilničarja na Dunajski cesti 16 (danes hotel Slon) in lastnika metliške graščine, mu je prinesla v zakon ogromno doto 30.000 gld., s katero je kupil hišo št. 2 na Mestnem trgu dne 21. jan. 1817. od trgovca Franceta Damijana. Trgovino v Špitalski ulici, ki je obsegala večinoma komisijske in menične posle, je okoli l. 1826 opustil, ko je kupil graščino Bistro pri Borovnici. Pozneje se je Franc Galle udejstvoval v industriji. Skupaj s prijateljem Fidelisom Terpincem, graščakom na Fužinah, je l. 1842 ustanovil v Vevčah papirnico »Josefsthal« in l. 1852 sosednjo papirnico Janezijo.

L. 1831. je dal mestni magistrat tudi dve nadstropji visoko špitalsko cerkev sv. Elizabete, ki se je dvigala nad ostale stavbe meščanskega spitala v Špitalski ulici, spremeniti v pritličju za prodajalne, v 1. in 2. nadstropju pa za stanovanja. Že l. 1816 je bila zasedla 1. nadstropje proti Ljubljanici kresija (Kreisamt) za Gorenjsko in je tu ostala do l. 1849. Zato se je od tedaj oprijelo cele stavbe ime »Kresija«. V adaptirane pritlične prostore v Špitalski ulici se je l. 1830. vselil steklar Karl Brodmann, ki je tu obrtoval do 1860; l. 1831 je pričel tu delovati Henrik Quenzler (Giinzler), trgovec z manufakturo, ki se je bil I. 1824. ustanovil na Mestnem trgu št. 262 (22). L. 1841. mu je prevzel trgovino Jurij Ennsbrunner, po rodu iz Stainza na Štajerskem in jo vodil do 1. 1850. Dne 1. nov. 1834 se je nastanil v preurejenih lokalih na vogalu Špitalske ulice tudi trgovec z manufakturo Jakob C. Mayer, roj. 1.1801 v Memelsdorfu na Bavarskem. Sprva se je združil s trgovcem Andrejem Mallnerjem, roj. l. 1798. v Ljubljani, v tvrdko Mallner & Mayer, ki pa je prišla okoli l. 1851, ko se je Andrej Mallner osredotočil na Bled, na Jakoba Mayerja samega. Ta je svoji manufakturni trgovini pridružil tudi menjalnico, ki je poslovala do l. 1902. Njegov sin in naslednik Emerik Mayer starejši je vodil skupaj z očetom Jakobom trgovsko družbo J. C. Mayer do l. 1876., potem nekaj časa sam, v obdobju 1899—1912 pa z družabnikom Antonom Szallayem in leta 1902 s sinom Emerikom Mayerjem mlajšim.

Emerik Mayer st. je bil zelo podjeten in delaven trgovec. Poglobil in razširil je delovanje svoje menjalnice v Ljubljani, poleg tega pa je ustanovil l. 1894 še banko v Gradcu pod tvrdko E. C. Mayer & Comp., ki je delovala do l. 1908. Udejstvoval se je tudi v industriji. Dolgo let je bil upravni svetnik Kranjske industrijske družbe in ustanovil l. 1867 tovarno žičnikov v tedanji Poljski (danes Komenskega) ulici 165 (3), ki sta jo leta 1874 prevzela brata Viktor in Henrik Galle, l. 1882 pa Ivan Globočnik iz Železnikov. L. 1902. je na Martinovi cesti 20 ustanovil s trgovcem Josipom Petričem in industrialcem Antonom Dečmanom tvornico papirnih vreč pod tvrdko Petrič & Co., ki se je l. 1903 spremenila v podjetje Dečman & Co. L. 1905 pa je z Antonom Dečmanom zgradil v Metelkovi ulici novo moderno tovarno za izdelovanje papirnih vreč pod tvrdko Mayer & Co., ki je delovala do l. 1911. V tem letu je ta obrat kupil trgovec Albert Zeschko. Po potresu se je J. C. Mayerjeva manufakturna trgovina in menjalnica preselila v novo palačo meščanske imovine v Stritarjevi ulici 6, sezidano l. 1898 na mestu starega meščanskega špitala. Ko je menjalnica, ki je imela svoje prostore na vogalu Stritarjeve in Lingarjeve ulice, leta 1902 prenehala, je zajela Mayerjeva trgovina tudi prejšnje bančne prostore in s tem vso pritličje poslopja v Stritarjevi ulici, medtem ko so se nahajali pisarniški prostori v 1. nadstropju. Po smrti Emerika Mayerja st. (1916) je prevzel njegov sin Emerik Mayer ml. očetovo trgovino. Tudi on se je udejstvoval poleg svoje veletrgovine z manufakturo v industriji: od l. 1931 je bil eden glavnih družabnikov tvrdke Jugo-Rhomberg in Co., tvornice čipk v Zagorici pri Bledu. Tvrdka J. C. Mayer je dne 1. novembra 1934 obhajala stoletnico svojega obstoja.

V veži, ki je ločila Mayerjeve poslovne lokale od ostalih trgovin, nastanjenih v poslopju meščanske imovine v Špitalski ulici, je bila trafika, katero je dolgo vrsto let upravljala Ana Maier, teta znanih pedagogov Maierjevih. Poleg nje je v ozkem lokalu prodajal že pred letom 1834 loško platno Tomaž Čemažar, roj. l. 1801. v Selcih nad Skoljo Loko. Mož je pri tem obogatel in bil lastnik hiše št. 218 v Gosposki ulici. To trgovino je nadaljevala po njegovi smrti njegova hči Marija Čemažar (1834-1904) prav do potresa. Za Čemažarjevo platnarijo se je vrstil lokal, v katerem so imeli na prodaj milo iz svoje milarne na Šentpetrskem predmestju 16 Josip Strzelba st., Josip Strzelba ml. in njegov zet Viktor Rohrmann. V sosedne prostore bivše Ennsbrunnerjeve manufakturne trgovine se je okoli l. 1855 vselil steklar Emanuel Ullmann iz Češke, ki se je bil poročil z Nežo Thomanovo, hčerko hišnega posestnika Gašperja Thomana v sosednji Lingarjevi ulici št. 274. Po njegovi smrti (1876) je nadaljevala steklarsko obrt in trgovino njegova vdova, za njo pa njun sin Ivan Ullmann. Ta je bil temeljito izobražen trgovec, posebno izurjen v knjigovodstvu. Za podedovano trgovino s steklom pa se ni dosti zanimal in jo je okoli 1885 opustil. Bil je nato nekaj časa knjigovodja pri tvrdki Glanzmann in Gassner v Tržiču, potem pa knjigovodja in slednjič pisarniški šef pri stavbeniku Gustavu Tonniesu. Kot tak je leta 1915 umrl. V izpraznjene prostore Ullmannove trgovine se je l. 1886 vselil knjigar in trgovec s papirjem Karl Sigmund Till iz Gradca; po potresu se je njegova vdova Roza preselila na Kongresni trg št. 6.

Poslopje starega meščanskega špitala ali stare »Kresije« je bilo tudi v traktu proti nabrežju Ljubljanice zasedeno s starimi in pomembnimi trgovinami. Najstarejša med njimi je bila trgovina s suho robo Mihaela Pakiča, ki mu je bil dne 24. julija 1823 magistrat podelil pravico kramarije s siti. Obrtnik je izhajal iz Sodražice ali njene bližnje okolice. Njegova mati Helena se pojavlja že l. 1812 med stanovalci meščanskega špitala in sicer v pritličnem traktu za vodo. Najbrž je s svojim možem Luko že tedaj izvrševala kramarijo s siti. Miha Pakič se je leta 1826 poročil s Frančiško Pavšlerjevo, hčerko Janeza Pavšlerja in Frančiške Mayer iz Kranja. Po Pakičevi zgodnji smrti (1832) se je vdova l. 1833 drugič poročila s čevljarskim mojstrom Janezom Pleškom iz Slonove ulice št. 50 in vodila trgovino do polnoletnosti sina Mihaela. Miha Pakič ml. je prevzel l. 1850 trgovino, ki je bila tedaj edina te vrste v Ljubljani in jo je izoblikoval v veliko osrednjo trgovino s siti, suho robo in lesnimi izdelki. Umrl je 15. julija 1889 in zapustil ustanovo za uboge obrtnike meščanskega stanu. Ker je bil njegov brat France Pakič oficir, njegov polbrat Karl Pleško pa v sodni službi, je osirotelo Pakičevo trgovino kupil 1889 milar in trgovec z deželnimi pridelki Viktor Rohrmann ter jo vodil pod imenom M. Pakič do danes.

V lokalu med Pakičevo in J. C. Mayerjevo trgovino je izvrševal od l.1852 trgovino s platnom Lovrenc Peterka, ki se je bil preselil sem iz Permetove hiše v Špitalski ulici. Po njegovi smrti je to staro trgovino »pri Ažmanu« (najbrž po Peterkovem predniku) vodila od leta 1870 njegova vdova Elizabeta iz Železnikov, iz bogate in znane Demšarjeve rodbine, po njeni smrti (1906) pa njena hčerka Frančiška Julijana, por. pl. Kastl. Trgovino so pozneje preselili v preurejene pritlične prostore škofijskega dvorca na Pogačarjevem trgu. Poleg Pakičeve trgovine je bila od l. 1855 trgovina z manufakturnim blagom Komac & Sonc (Koinatz & Sonz), pri kateri je bila družabnica Marija Sonc, vdova po umrlem trgovcu Martinu Soncu. Leta 1858 je plačevala letno najemnino 250 gld. Ko se je trgovina Marije Sončeve l. 1862 zaprla, se je vselil vanjo trgovec z manufakturo Ivan Več, sin mlinarja in posestnika Valentina Veča, ki je bil l. 1850 prodal Fidelisu Terpincu svoj mlin in okoliški svet za gradnjo nove papirnice Janezije. Pristopil je bil tudi kot Terpinčev družabnik k par let prej ustanovljeni oljarni, pri kateri pa je izgubil precejšen del svojega premoženja. Po očetovi smrti ga je starejša sestra poslala v izučitev v Mahrovo trgovsko šolo, ki jo je obiskoval in končal z odličnim uspehom. Septembra l. 1859 je Ivan Več odprl svojo trgovino z manufakturo pod imenom Ivan Wetsch & Co. v Špitalski ulici št. 268. Njegov družabnik je bil trgovec Franc Cotman. Toda že l. 1862 se je Več osamosvojil in ustanovil trgovino v prostorih tvrdke Komac in Sonc v Šolskem drevoredu. Po Večevi smrti (1889) sta jo nadaljevala do l. 1899 njegovi hčeri Marija in Pavla, slednja se je pozneje poročila s trgovcem Matijo Arkom. Leta 1894 je staro Večevo trgovino prevzela Katarina Vidmajer, ki jo je še leta 1935 vodila v novi palači Meščanske imovine (na vogalu Pogačarjevega trga).

Ko se je po potresu poslopje stare kresije podrlo, se je Večeva trgovina, preden se je zopet preselila v sedanjo palačo meščanske imovine, nekaj časa (1895—-1898) izvajala v posebni baraki, ki so jo Večevi zgradili tam, kjer je v tridesetih letih 20. stoletja stala velika prodajna lopa za sadje. Poleg Večeve si je podobno lopo zgradil tudi trgovec Matko Arko, ki je moral oditi iz podrte Permetove hiše v Špitalski ulici 7. Poleg Veča je bila v poslopju stare Kresije, na vogalu Pogačarjevega trga tudi Škofičeva (Skofizheva) kramarija s špecerijskim blagom »Pri zamorcu« (zum Mohren), ki jo je krasil velik stenski ščit z divje pobarvanim zamorcem. To kramarijo, ki je imela dva vhoda, enega iz nabrežja, drugega pa iz Pogačarjevega trga, je vodil od l. 1870 France Škofic (Skofizh), po rodu iz Poljč nad Radovljico. Nasledil ga je njegov brat Ivan Skofizh, ki je po potresu preselil trgovino v lastno hišo Pred Škofijo št. 24. Za Skofizhem je bila, obrnjena že proti Pogačarjevem trgu, mesnica Jožeta Černeta, roj. 1837. na Sv. Petra cesti 43. Ta je bil sin mesarja in gostilničarja Jerneja Černeta in Jere Cirman. Josip Černetova je bila tudi gostilna v Kolodvorski ulici 7. Po njegovi smrti (1895) je nadaljevala obrt nekaj časa še njegova vdova Alojzija, po njeni smrti pa je obrt prenehala. Od Černetovih sinov je namreč starejši Josip, roj. l. 1870, okoli l. 1894 vstopil kot praktikant pri Kranjski hranilnici, kjer je postal višji knjigovodja in pozneje še podravnatelj njene naslednice, Hranilnice dravske banovine; mlajši sin France, roj. l. 1877, ki je bil izučen mesar, pa je odšel v Gradec, ustanovil tam veliko mesarijo in si pridobil pravico do bivanja v Gradcu. V traktu proti Pogačarjevemu trgu sta imela svoji prodajalni tudi mokarja Gregor Vodnik in Tomaž Vodnik, oba po rodu iz Dola.

Lit.:

Andrejka, R.: Trgovska zgodovina Špitalske ulice v Ljubljani, 1935.