Po končanem šolanju in vajeništvu, je krojaško obrt začel opravljati na Bohinjski Beli. Požar in druga svetovna vojna sta prekinila njegovo delo, a se je takoj po njej vrnil na Bled, kjer je odprl delavnico Pr´Žanšču. Leta 1952 se je preselil v Urbanovo hišo in nato še leta 1972 v bivši Hotel Troha. Po upokojitvi (1973) je do leta 1991 opravljal obrt kot postranski poklic.
Ker se je pripravljal za samostojno obrt, je blejsko občinsko upravo zaprosil za potrdilo, Domovnico, da je občan Bleda.1
Občina Bled mu je izstavila tudi Nravstveno spričevalo, v katerem so napisali da: »V smislu §§ 11. 12. in 13. Zakona o obrtih ni znano tu uradno nobene ovire, da se mu podeli kakršnakoli obrtna pravica.«2 28. decembra 1940 mu je sresko načelstvo v Radovljici izstavilo Pooblastilo, da sme izvrševati krojaški obrt (moških oblek). Sedež obrti je prijavil na Bohinjski Beli št. 83 (v takratni v občini Ribno).3 Po novem letu 1941 je ‘začel na svoje’, šival je v ‘hiši’ stare kmečke hiše. Krojač Polda Kolman mu je posodil šivalni stroj in oddal prva naročila, stranke. Šival je tudi delovna oblačila za gasilce, dela pa je počasi zmanjkovalo. Na Bohinjski Beli je delal do 15. 3. 1943.
Pozimi leta 1942 je pogorela domačija na Selišah. Ostarela starša sta ga naprosila, da se je lotil zidave in obnove. Med Belani se je s svojo pridnostjo in poštenjem tako uveljavil, da so mu podarili les za ‘cimper’ in posodili vola, s katerim je zvozil posekani les na žago in na dom. Jeseni je bila hiša že ‘pod streho’. Takrat se je zaposlil pri pošti, kjer je delal do jeseni 1944, ko je čez noč odšel v partizane. V hudi zimi leta 1944/1945 je bil v bojih ranjen. Pomladi 1945 je postal vodja krojaške delavnice pri štabu 4. korpusa. Poveljniki so ga tudi po koncu vojne želeli obdržati v vojski, a ga je vleklo domov na Bled. Konec decembra 1945 je oblasti prijavil krojaško obrt v hiši Grad št. 7 (Pr’ Žanšču).4 Delavnico in stanovanje je imel v spodnjih prostorih. Tam si je ustvaril tudi družino. Leta 1946 je poročil Marijo, roj. Vidmar (1905-1985), doma z Dolenjske. V tem skromnem domu sta se jima rodila sinova Tonček (1946) in Vladimir (1948). KLO Bled mu je marca 1946 izstavil Matični list za rokodelske in njim slične proizvajalne obrte.5 Dela je bilo v prvih letih dovolj, tako da je zaposlil tudi dva pomočnika, primanjkovalo pa je blaga in krojaških potrebščin.6 Spominjam se, da je takrat oblačila likal z likalnikom na oglje. Za čiščenje madežev je uporabljal čisti bencin, ki so ga prodajali v apoteki. Imel je dva šivalna stroja, ki jih je odkupil od ostarelih mojstrov. V kriznih letih od 1948 do 1950 in še pozneje je moral odpuščati pomočnike, ki jih je nato zaposloval za krajši čas. Leta 1952 se je preselil v Urbanovo hišo (pod grajsko skalo, Riklijeva cesta št. 16). Tam je delal približno do leta 1957. Do upokojitve leta 1972 pa je šival v delavnici v bivšem hotelu Troha, na Grajski cesti št. 13. Tam so delali mojstri rokodelci, ki so gostovali v spodnjih prostorih bivšega hotela. Lokali, ki so imeli tudi izložbeno okno (auslog), so bili dodeljeni trem obrtnikom, vsi so imeli vhod s ceste. V prvem lokalu je nekaj let delal steklar Matevž Ulčar, nato je v isti delavnici posloval aranžer Stane Kolman, ki je poleg izdelkov za opremljanje izložb trgovin risal tudi reklamne plakate za Kino Bled. Zraven je imel delavnico moj ata, krojač Anton Marolt. V vsej poklicni dobi je izučil le tri vajenke. Poleg je imel lokal frizer in brivec Miha Kunšič.
Po upokojitvi je, približno od pomladi 1973 do konca leta 1991, opravljal obrt kot postranski poklic, mala popravila, krajšanje hlač ipd.7 Od začetka 70. let naprej je konfekcija iz številnih domačih tovarn (Mura, Labod, Elkroj in Almira) nadomestila pomanjkanje krojačev in šivilj.
A ne takoj in povsod. Spominjam se, da je ata Tonej desetletje ali še dlje šival blejskim jagrom, planincem in fijakarjem. V tistih časih je tovarna Sukno v bližnjih Zapužah izdelovala močno in trpežno blago – loden za delo in vsakdanjo nošo. Med fijakarji so bili takrat tudi trije bratje Mežani: Janez – Žvan, Vinko-Cena – Zakopar in Jozl – Skavar. Postavni in krepki možje, ki so za novo obleko rabili 3,5 m blaga! Planinci in jagri so takrat (še) nosili pumparice in kratke hlače do kolen, zraven so sodile tudi naramnice – hozentregarji. Ata je šival tudi starosti gorjanskih planincev in čebelarjev – Matiji Klinarju. Matija je nosil rekəlc in pumparice, za v petek in svetek.8
_____________________
1 Domovnica Občine Bled, Bled, 22. novembra 1940.
2 Nravstveno spričevalo, Občina Bled, 22. novembra 1940.
3 POOBLASTILO, Radovljica, 28. decembra 1940.
4 Dopis: Okrajni NOO Jesenice, odsek za obrt in industrijo, Štev. 407/2 Predmet: Obrtna zadeva.
5 Kopija, izdano na Bledu, 10. marca 1946.
6 Takrat so prebivalci dobivali blago, živila in tudi kurjavo na karte.
7 Potrdilo Uprave za gospodarstvo in družbene dejavnosti občine Radovljica z dne 06. 02. 1992.
8 Rekelc (narečno) je suknjič, pumparice so ¾ tradicionalne planinske hlače.
