Kdaj se je kuga prvič pojavila na ozemlju, kjer danes živimo Slovenci, ni mogoče ugotoviti, saj o tem ne poročajo niti pisni niti drugi viri. Poznali naj bi jo že Iliri in Kelti, najstarejši znani prebivalci tega ozemlja.
Na Slovenskem lahko v času od leta 792 dalje, ko imamo prve točnejše podatke o njej (Valvasor), pa do leta 1732, ko se je na naših tleh pojavila zadnjič, naštejemo več kot 150 kužnih let (Travner, 1934: 141). Strašna morilka je zlasti hudo divjala v letih 1348–1350, 1480 ter v teku 16. in 17. stoletja (predvsem v letih 1644–1650 in 1678–1683). Do sredine 16. stoletja je v naše kraje prihajala večinoma z vzhoda (iz Turčije in Ogrske, v povezavi z madžarskimi in turškimi vpadi), večkrat tudi z juga (iz Beneške republike, zaradi živahne trgovine). Po letu 1550 pa je kuga obiskovala Spodnjo Štajersko in večji del Kranjske skoraj vedno s severa, Primorsko in Notranjsko pa z juga, kar je bilo povezano s tedanjimi političnimi, gospodarskimi in prometnimi povezavami posameznih dežel. Središča in izhodišča epidemij kuge so bila skoraj vedno mesta z živahnim prometom, od tam pa se je bolezen navadno hitro razširila po bližnji in daljni okolici. Še posebej težko in pogosto je prizadela obmejne pokrajine, zlasti Podravje, Belo Krajino, Tržaško in Goriško. Okolica Ljubljane in Gorenjska sta bili manj prizadeti, saj so oblasti, še preden se je bolezen razširila v osrčje Slovenije, že ukrenile vse potrebno, da so zmanjšale njeno rušilno moč. Pogoji, ki so omogočali in pospeševali epidemije so, tako kot drugod po Evropi, bile predvsem slabe higienske, bivalne in sanitetne razmere (tesni, zatohli in pogosto z glodavci, bolhami in ušmi naseljeni stanovanjski prostori, slaba in enolična prehrana, pomanjkljiva higiena, odsotnost kanalizacije, medicinske oskrbe ni bilo ali pa je bila hudo pomanjkljiva), težke gospodarske razmere, neugodne vremenske prilike (poplave, suše …) in druge naravne katastrofe (potresi, napadi kobilic …) ter z njimi povezane slabe letine in lakota.
Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske (1689) poročal o več napadih kuge na Slovenskem. Prva srednjeveška kuga na našem prostoru naj bi se pojavila leta 792 (Kranjska in Koroška), nato je znova izbruhnila v letih 881 (Furlanija, Norik) in 882–883 (Štajerska, Kranjska, Koroška) ter v letih 1006 (Ljubljana z okolico), 1195–1196 (Štajerska, Koroška, Kranjska) in 1230 (Furlanija, Kranjska). Leta 1291 je pustošila velika epidemija v Istri.
Spomladi 1348 se je na Primorsko in Tolminsko privalila črna smrt. Prišla je iz Italije, kjer je pomorila dve tretjini prebivalstva. Tolminsko je takrat ostalo skoraj brez ljudi. Z isto pogubnostjo je razsajala tudi po Koroškem in Kranjskem. Na Spodnjo Štajersko je prišla preko Koroške – najprej je divjala po Murskem polju, jeseni 1348 pa je svoj pohod z vso besnostjo začela po Slovenskih goricah in Dravskem polju. V mnogih krajih so umrli vsi prebivalci.
Kuga tudi v 15. stoletju ni prizanašala našim krajem. Pogosto so jo spremljale še druge nesreče: roji požrešnih kobilic, suše, poplave in požari, čemur sta navadno sledili huda lakota in velika draginja. Ogromne žrtve so zahtevali tudi pogosti napadi Turkov. Še posebej hudo je bilo leta 1480, ko so polja na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem najprej uničile množice kobilic, potem so po deželi plenili Turki in Madžari, nakar je prišla še kuga.
V 16. stoletju skorajda ni bilo desetletja brez kuge. Pustošila je po vseh slovenskih deželah – pojavila se je zdaj tu, zdaj tam, vselej pa je za seboj pustila ogromno uničenih življenj. V Ljubljani so bili zelo hudi izbruhi v letih 1511, 1532, 1553–1554, 1563, 1578–1579 in 1598–1599. Meščani so se pred njo morali zateči v zasilne koče po hribih (1563), iz mesta se je nekajkrat morala umakniti tudi deželna oblast (1579, 1599). Kuga je večkrat je obiskala tudi Ptuj ter Ptujsko in Dravsko polje (1519, 1529–1532, 1542, 1545, 1568, 1572, 1580, 1586 …). Leta 1586 na Dravskem polju in Slovenskih goricah skorajda ni bilo hiše, kjer ne bi vsak teden imeli vsaj enega mrliča. Ker ni bilo pogrebcev, so trupla tudi več dni ležala nepokopana. Dogajalo se je celo, da so psi trgali ostanke gnijočih trupel in jih raznašali naokoli. Zaradi kuge je na Ptuju je prišlo do velikih nemirov, ki so jih oblasti le s težavo zadušile (Travner, 1934: 97–98).
V znamenju kuge je bilo tudi celotno 17. stoletje (najhuje je bilo v letih 1623–1625, 1641–1648 in 1679–1683). V tem času na Slovenskem skorajda ni bilo mesta, trga ali vasi, kjer ne bi za seboj pustila kup mrličev. Razen kuge so razsajale tudi druge kužne bolezni, vsega skupaj kar osemdesetkrat. V letih 1678–1683 je, tako kot v ostali Evropi, izbruhnila epidemija kuge, ki je po svoji silovitosti le malo zaostajala za črno smrtjo v 14. stoletju. Ta epidemija spada med najstrahotnejše v slovenski zgodovini, saj nikoli prej ali pozneje, razen v letih 1348–1350, na naših tleh ni zahtevala večjega krvnega davka kakor v tej kratki dobi. Še zlasti prizadeta je bila Štajerska.
V času izbruhov epidemij so oblasti sprejemale različne ukrepe, ki naj bi po tedanjem prepričanju preprečevali razširjanje bolezni: izganjale so berače, Rome in Žide, češ da s sumljivim delovanjem in nečistim življenjem razširjajo kugo, prepovedale so trgovanje in zbiranje ljudi na sejmih, cerkvenih shodih in romanjih, ukazale redno čiščenje mestnih ulic in trgov, karanteno, zapiranje mest in deželnih meja z ograjami in vojaškimi kordoni. Uvedena so bila posebna spričevala oz. prepustnice (»fede sanitatis«), ki so jih potnikom izdajali zdravniki ter civilne in vojaške oblasti kot potrdila, da prihajajo iz neokuženih krajev in da so zdravi. Za nespoštovanje predpisov so bile zagrožene denarne in telesne kazni.
Zaradi pojava epidemije je tako ali drugače trpelo celotno deželno gospodarstvo. Posledice ustavitve trgovsko-prometnih tokov so se kazale v pomanjkanju osnovnih živil in drugih življenjskih potrebščin na okuženem področju, hudih izgubah v posameznih gospodarskih dejavnostih, obubožanju določenih slojev prebivalstva, izpraznjenju mestnih in deželnih blagajn ipd.
V spomin na strahotno trpljenje naših prednikov so se v številnih krajih na Slovenskem ohranila nešteta kužna znamenja, cerkve, kapele, kipi in oltarji. Strašna morilka je svoje mesto našla tudi v slikarstvu in književnosti (F. Ksaver Meško: Črna smrt, I. Tavčar: Visoška kronika, I. Pregelj: Zgodbe zdravnika Muznika, Pebanus Joanes idr.).
