Ledinska imena, torej imena njiv, travnikov, gozdov, pašnikov, sadovnjakov … so večinoma tradicionalna; prehajajo iz generacije v generacijo in se praviloma ne spreminjajo. Ker so jih v obrazce vpisovali kmetje sami, so njihovi zapisi zelo raznoliki, od povsem knjižnih do popolnoma narečnih. Narečnost se najpogosteje kaže na glasoslovni in oblikoslovni ravnini.*
Celotno nalogo si lahko ogledate tukaj. V fotogaleriji si lahko ogledate vsa imena s skrajšano razlago.
Namesto izraza ledinska imena uporabljajo nekateri (starejši) raziskovalci tudi izraz krčevine (Bezlaj), terenska imena (Tuma) ali mikrotoponimija (Šivic Dular).
Ravno zaradi močne povezanosti preprostih slovenskih prebivalcev z zemljo je v ledinskih imenih najti največ besednega in oblikovnega bogastva, ki (večinoma) ni bilo podvrženo germanizaciji in/ali prevajanju.
Ledinska imena so večinoma domačega izvora in enobesedna, zelo pogosto tudi predložna. Če so dvobesedna, prvi del sestavljenega imena izraža razliko v prostoru ali velikosti (‘Gọ:rnja za’lọ:ka) ali pripadnost nekemu kraju (‘Lọ:kou»ška ‘xọ:sta). Ledine so poimenovane:
– po lastniku (Bošt’ja:nova ‘họ:sta),
– po živalih (‘Ti:čnica),
– po različnih rastlinah (‘Ga:bar),
– glede na posebnosti kraja (‘Xu:di ‘brẹ:gi),
– glede na lastnosti tal (B’la:tnik),
– glede na položaj; neinovativno (Za po’tọ:kom).
*Vir: Viktor Majdič, Ledinska imena zahodnega dela občine Šentjur pri Celju, str. 170 in 172.
