Kuharji so se udomili v teh krajih šele v osemdesetih letih 18. stoletja. Takrat je (leta 1783) priimek Kuhar v te kraje prinesel Vorančev praprapraded JURIJ KUHAR (roj. 19. 4. 1765), sin Antona in Neže Kuhar iz Male vasi pri Globasnici v zamejski Koroški. Leta 1783 se je poročil s hčerko kmeta Zdovca URŠULO ZDOVC in se tudi priženil k tej znani hotuljski kmetiji.
Jurij in Uršula Kuhar sta imela hči HELENO KUHAR (roj. 6. 4. 1787), Vorančevo praprababico. Ker ni bilo moškega potomca, je Helena prevzela Zdovčevo kmetijo. Helena Kuhar je rodila nezakonsko hčerko MARIJO KUHAR (roj. 23. 3. 1806), Vorančevo prababico, ki se je omožila k Strčku na bližnje Sele.
Marija Kuhar je še pred poroko povila nezakonskega sina JOHANA KUHARJA (12. 12. 1827–1880). To je bil Vorančev »dedej Anza«, ki je gospodaril pri Toneju visoko v Kozarnici pod Uršljo goro (na grobu v Kotljah je zapisan kot Kuhar Janez – Tonej).
Če vprašate danes v Kotljah, kje je Tonej (Toni), vam bodo pokazali znano vaško gostilno, Kuharjev Tonej pa je dobro uro hoda od Kotelj. Mimo Lužnika pelje danes lepa cesta pod kmetijo Ivartnik proti Poštarskemu domu na štajersko stran. Sredi poti, še na koroški strani, je v strmini in gozdni samoti ob vznožju Uršlje gore Tonejeva bajta. Danes je čas na tej majhni kmetiji že izbrisal kolovozne sledi skozi sotesko Kozarnice, kjer je bila v tistih časih strma pot za bolj lahko volovsko vprego. Pri Toneju je torej gospodaril Vorančev ded JOHAN KUHAR (1827–1880); svojo ženo – Vorančevo babico – MARIJO KUHAR, roj. Stražnik (1853–1900), je pripeljal iz bližnje štajerske soseske, s Sel. Z njo je k Toneju prišel za hlapca tudi njen brat Anton. Bajta je bila le toliko dobra, da sta bila vsak dan pri hiši mleko in zabela, za kaj drugega je bilo bolj trdo; pogača je bila na mizi le za veliko noč. Moški pri Toneju so tesarili v gruntarskih in grofovih gozdovih. Kakor so bile bajte v tej okolici tesne, so bili gozdovi brez mej, skoraj »do nebes« visoki. In trdega dela v svežih gozdovih vajeni ljudje za v zadušljive tovarne niso bili!
V zakonu Johana in Marije Kuhar so se rodili štirje otroci. Prvi Vorančev stric je bil MARTIN KUHAR (3. 2. 1850 – 5. 9. 1910), po domače Encij (Inc) v Podgori, izučen tesar, graditelj mlinov in žag, bližnji sosed s Kotnikovo bajto, ki je stala preko potoka. V času, ko so v Kotljah gradili šolo, je stric Martin načeloval občinskemu šolskemu svetu. V spominu vaščanov pa se je ohranil kot dobrodušen, šegav mož.
Drugi Vorančev stric LENART KUHAR (7. 2. 1859 – 19. 10. 1937) je podedoval Tonejevo bajto, jo zamenjal z grofom za kmetijo Ivart in se priženil k posestniku Lužniku. Stric Lenart (v Prežihovem romanu Jamnica Lenart Munk!) je bil željan izobrazbe, ob latinici se je sam priučil še cirilice; rad je tudi potoval, saj je bil na Dunaju, v Lurdu, Jeruzalemu, nekajkrat pa v Ljubljani. Kot zaupnik slovenske stranke je vneto zbiral okoli sebe istomisleče sovaščane in jih politično ozaveščal. Postal je tudi občinski odbornik in odbornik zadružne hranilnice; leta 1873 je postal član Mohorjeve družbe in bil soustanovitelj hotuljske knjižnice (1908). Kot cerkveni ključar se je izkazal še kot mecen pri prenovi prižnice v cerkvi svete Marjete, ki jo je izdelal slovenjgraški rojak, kipar Franc Berneker.
Četrti otrok je bila Vorančeva teta MARIJA KUHAR (roj. 6. 11. 1873), ki se je kot Lužnikova dekla leta 1896 poročila z Alojzom Miglarjem (roj. 1866), železniškim čuvajem iz Loge vasi.
Tretji sin JOHAN (IVAN) KUHAR (13. 11. 1866 – 10. 1. 1944) je bil Vorančev oče. Tudi on je bil izučen tesar, pri njem pa se je pozneje tega dela priučil še prvorojeni sin Voranc. Preživljal pa se je v glavnem kot dninar in najemnik. Četudi se je oženil s hčerko bogatega kmeta, je šele po skoraj dvajsetih letih trdega dela, odrekanja in najemniškega romanja postal »sam svoj gospod«, sicer najmanjši, a vendar neodvisen posestnik na sončnem Preškem Vrhu.