Bila je ena od osrednjih avtoric literature za otroke iz časa med obema svetovnima vojnama, avtorica lirike za odrasle in izjemna pedagoginja.
Učiteljica in pesnica Anica Černej se je rodila 3. aprila 1900 v Čadramu pri Slovenski Bistrici, umrla pa je 3. maja 1944 v nemškem koncentracijskem taborišču v Neubrandenburgu.
V Mariboru je končala učiteljišče in nato poučevala v osnovni šoli v Grižah. Od 1919 do 1921 je službovala v mestni dekliški šoli v Celju. Nato je na višji pedagoški šoli v Zagrebu študirala matematiko in fiziko. Po diplomi je učila na osnovni šoli v Ormožu in na prvi dekliški šoli v Mariboru. Nato je v Zagrebu končala tretji in četrti letnik višje pedagoške šole. Leta 1930 je tam diplomirala iz pedagogike, psihologije in filozofije. Od 22. septembra 1930 je bila pripravnica na državni učiteljski šoli v Ljubljani, čez dve leti pa je v Zagrebu opravila profesorski izpit iz pedagogike, psihologije in matematike. Po diplomi je nekaj časa učila na meščanski šoli v ljubljanskih Mostah, od leta 1943 do aretacije istega leta pa na učiteljišču. Anico so zaradi sodelovanja v OF že avgusta 1943 zaprli, jo ob kapitulaciji Italije izpustili, jo vnovič zaprli 8. novembra istega leta in jo 18. decembra 1943 deportirali v Ravensbrück.
Kot mladinska pesnica je objavljala v Vrtcu, Zvončku in Našem rodu. Njeno leposlovno delo obsega pesniško zbirko Metuljčki, zbirki Za vesele in žalostne čase in Kapljice ter slikanico Dedek Miha. Po vojni je izšlo več njenih mladinskih del. Leta 1953 je izšla njena zbirka za predšolske otroke Sredi domovine. Za zbirko Moje pesmi je njeno delo izbrala in uredila sotrpinka v nemškem taborišču Erna Muser. V zbirki je 95 pesmi.
Pesmi Anice Černej so osebnoizpovedne, socialne, domoljubne. Tako življenjska pot kot njeno delo pričajo, da je bilo njeno življenje posvečeno boju za lepše življenje ljudi. Zavzemala se je za pokončnega, svobodnega, izobraženega, kulturnega in duhovno bogatega človeka. Zelo blizu ji je bil otroški svet. Napisala je tudi nekaj pesmi za najmlajše. Resnični svet je poskušala bogatiti z lepoto, umetnostjo, vero v ljudi. Verjela je, da v življenju zmagujeta dobrota in ljubezen. Predvsem pa je znala opazovati mlade ljudi. Pesnjenje je povezovala z delom v razredu in pisanjem pedagoških razprav. Poudarjala je, da vzgojiteljski poklic nalaga človeku najodgovornejše poslanstvo. Zavzemala se je za to, da morajo bodoči učitelji skrbeti za stalno lastno izobraževanje in samostojno izpopolnjevanje. Zavračala je poučevanje zgolj z besedo in zahtevala praktično, nazorno poučevanje z učili in aparati, spoznavanje domovine, njenih posebnosti in zagotavljanje brezplačnih dijaških potovanj.
Viri in literatura:
Osnovna šola Anice Černejeve Makole.
Černej, A. Moje poti. Ljubljana, 1975.
Dvoršak, T. in Babšek, S. Življenje in delo Anice Černejeve. Makole, 2011.
Štefanec, T. Buditelja Černejeva. Nedelo, 24. sep. 2005, str. 15.
