Fjrtogi ali flajde?
»Na začetku smo delali tudi delavne hlače, plave. In flajdo Marto [knj. haljo]. [Vzorec] je šel Baldo iskat v Trst. Je prišel domov, Sveta in Zora so naredile kroj in po tem smo delali Marto. Ime je dobila po Marti Ščurkni. Fjrtogi [knj. predpasniki] pa so bili prav navadni. Kot so imele none – dva varšta [knj. žepa]. Jaz sem delala žepe na hlačah. Delali smo tudi kapote [knj. plašče]. Baldo je imel tak zvezek in notri so bili [modeli] za poroko, je bila taka moda. Kapotu smo rekli mantelo.«
»V sedemdesetih letih je najbolj tekel program ženskega domačega perila: halje, predpasniki, spalne srajce. V osemdesetih letih se je začelo najprej z žensko konfekcijo, vendar ni bila uspešna, potem pa se je začelo izdelovati otroška oblačila. Ko se je vse začelo zapirati [konec osemdesetih let], so se začeli t. i. lom posli. Jugo trg je predstavljal poceni delovno silo in so v slovenska tekstilna podjetja prihajali Nemci. Najprej smo se usmerili v lom posle za otroška oblačila. Iskalo se je variante, da Komen ostane. Delali smo tudi za Stefanel, Hugo Boss, Beneton. Bilo je že ukrojeno in v konfekciji smo morali narediti do konca izdelek. Plačano je bilo golo fizično delo. Zato smo iz leta v leto delali izgubo.«
»Izdelke Konfekcije so poznali po celem svetu. Preko podjetja Mure smo šivale za Holandijo. Za določene italijanske firme smo naredili končni izdelek, samo etikete smo dali njihove.«
»Ko smo prišli v našo Slovenijo, leta 1991, smo izgubili prodajo po celi Jugoslaviji… Ostali so lepi spomini. Še sedaj, ko se vidimo, se ustavimo in pogovorimo. Smo ostale prijateljice. Neumnosti je bilo veliko, nasmejali smo se …«
»Bile so borbe, učila sem se sproti. Ko smo šli iz vseh teh fjrtogov in flajd in drugih oblek v otroška oblačila, je bil uspeh. To je bilo dobro, ker otroških oblačil v Sloveniji ni bilo. Mi smo kopirali Italijane. Je šlo dobro. Morala sem vse številke pripravit. Dobro, da sem imela doma otroke in po vasi sem hodila jih merit, da sem pripravila kroje. Vso paleto [krojev], od 6 mesecev naprej do 16 leta, je bilo treba preštudirati.«
»Take košče pic [knj. čipk], ki so ostali od spalnih srajc, smo pobirale iz smeti. Jaz sem iz tistega naredila oblekico za krst. Od konfekcije sem še kupila belo blago – svilo in tiste pice in vse okrancljala. Je bilo tako lepo krilce, dolgo do tli. Še sedaj ga imajo naše punce.«
