Razgibano društveno življenje v Zagorju
Čas po prvi vojni je bil izredno razgiban, vsaj tak občutek dobiš, ko prebiraš razne zapise iz tistega časa. Ste se aktivno vključevali v kulturno in društveno življenje?
Ker je bil oče naprednjak in član sokolske organizacije, sem bila pri sokolih tudi jaz. Tam sem tudi telovadila. Pa v eni igri sem tudi nastopala. Spomnim se tudi nekih plesnih vaj. Vendar so se doma strašno bali zame, tako da se v družabno življenje nisem veliko vključevala.
Kot eno izmed središč kulturnega in družabnega življenja je slovel tudi Habatov salon.
Tam je imela svoje prireditve Vesna.
Je bilo to zelo ločeno, kaj in kdo so kje?
Seveda. Sokoli, Orli, Vesna. To ni šlo skupaj, to so bile včasih prav hude reči. Včasih pa tudi malo hecne. Spominjam se neke nedelje, ko so imeli svoj nastop Sokoli in Orli. Orli so šli po zgornji cesti od kolodvora proti cerkvi, Sokoli pa po glavni cesti.
Te razlike so bile velike.
Pa Valantov kino. Je bil tudi ta društveno, politično opredeljen?
Ta pa ne. Valant je bil zasebnik, tja so hodili vsi. Zadaj za kinom pa je bil travnik, ki ga je ata odstopil nogometašem, da so lahko brcali žogo. Nogometaši so bili naši redni gostje. Ko so šli na trening, so vedno prišli vprašat, če bom priskrbela kaj kosti; seveda takih, da se jih bo še veliko mesa držalo. Ko je mama kuhala vratovino, sem kar naprej hodila za njo in ji govorila, da naj ne obreže preveč, da bodo imeli fantje kaj za jesti.
Menda sta bila dobra prijatelja s Slavkom Grumom. O Grumu pravijo, da je bil vase zaprt, samosvoj, nekoliko čudaški človek. Je bil res tak ali ga danes slikajo na tak način zaradi njegovih del?
Je bil čudak. Spoznala sem ga kmalu po prihodu v Zagorje. Ker ni imel stanovanja, so očetu na eni izmed občinskih sej rekli, da naj bo pri nas na hrani, naj mu jaz kuham, ko sem že končala gospodinjsko šolo. Kasneje, ko si je našel stanovanje, mu je gospodinjila njegova mama. Zanjo je večkrat rekel, da kot Cerberus stoji vrh stopnic in straži.
V Zagorju je imel kopico predavanj o zdravstvu, higieni. To, kot da se ne sklada z njegovo čudaško podobo.
Ljudje so ga imeli radi, med knapi je bil zelo priljubljen. V ordinacijo jih je včasih poklical pet. šest skupaj. Nato so se malo pogovarjali, nazadnje pa jih je vprašal, kdaj kdo rabi dopust. Po vojni je bil že zelo ubog. Obiskala sem ga dan pred njegovo smrtjo. Bil je v izolirnici, tam pa sta bili še dve nuni. Takrat mi je rekel, da trpi kot Kristus. Res je bil revež.
Pred tem je šel še na izlet v Trsat. Imel je enega prvih avtomobilov v teh krajih, naokrog pa ga je vozil Kušarjev Matko. Ko sta šla, sta se ustavila na Trojanah. RekeI mi je, da gre pogledat, če se bo oženil: Če bo božja mati pokimala, se bom oženil, drugače ne. Ko sta se vračala, se je vreme poslabšalo in na Trojanah je padel sneg. Matko ni hotel čez Trojane, Grum pa mu je rekel, da naj kar pelje, da bom že poslala konja iti hlapca. Res smo ju zvlekli do Trojan. Ko je stopil čez prag. je rekel, da mu božja mati ni pokimala.
Ostaniva še malce v času med obema vojnama. Ob kulturni razvejanosti je bilo v Zagorju zelo živahno tudi politično življenje. Občinski odbornik in kasneje zagorski župan je bil tudi vaš oče. Politika je bila torej tudi v vaši hiši?
Seveda, ampak, k nam so prihajali bolj somišljeniki in delni somišljeniki; izraziti politični nasprotniki ne. Oče je bil naprednjak, v cerkev je šel le ob državnih praznikih in to vedno v sokolskem kroju. Ko sem se ženila, mi je rekel, da ni veren človek, da pa ima vero. Moja vera je poštenje; glej, da bo tudi tvoja, mi je takrat naročil.
Ko smo se leta 1932 odselili iz Zagorja, je k nam prišel župnik, Valentin Sitar. Bil je tudi občinski odbornik, vendar ni prišel na očetovo poslovilno sejo. Prišel pa je v gostilno, mu pred vsemi ljudmi segel v roko in rekel: Grčar, huda politična nasprotnika sva bila, ampak poštenjak ste pa bili vseskozi.
Vaš oče je bil župan v času, ko je bilo prepovedano politično delovanje komunistov, ko so bila prepovedana nekatera društva. Je to ustvarjalo izredne razmere?
Oče je bil strpen človek. Je kar shajal z njimi. So bile pa te politične razprtije zelo globoke.
Bi lahko rekli, da so bili spori med strankami, med njenimi pripadniki tolikšni, da se je ustvarjal nekakšen kastni sistem. Bi se. recimo, lahko dva mlada iz politično različno opredeljenih družin poročila?
Zelo težko. Vendar tudi zaradi tega. ker je med njimi redko prihajalo do kakršnihkoli medsebojnih stikov. Ljudje so se zelo grupirali. Tako sem vsaj jaz videla te stvari.
Je bila torej strankarska pripadnost ljudi zelo razvidna?
Ja, to je bilo povsem jasno. Čisto razpoznavni so bili.
Danes poznamo predvsem politike, ki so delovali v komunistični stranki, pa recimo Melhiorja Čobala, vidnega politika Jugoslovanske socialdemokratske stranke. Kdo so bili vidnejši politiki med klerikalci in liberalci?
Pri klerikalcih so bili Viktor Flisek, Ivan Hrastelj in še veliko drugih, tudi oče Ceneta in Janeza Vipotnika, ki je bil mizar. Pri naprednjakih je bil moj oče, pa Dragotin Korbar, Mirko Weinberger. Rihard Mihelčič, ki je bil povsod nekaj posebnega, je bil to tudi na političnem področju. Takrat je bil menda Ijotičevec. Leopold Mrnuh je bil pa orjunaš.
Spomnim se še tistega znanega zborovanja Orjune leta 1924. Takrat sem bila stara dvanajst let. Istega dne so Čobalovi razvijali svoj prapor v Zagorju, pred rudniško restavracijo. Pa je bilo njihovo zborovanje prekinjeno. Orjunaši so potem vzklikali po Zagorju in jo potem mahnili v rdeče Trbovlje. Za moje gledanje je bila to čista neumnost.
Izzivanje. Čisto izzivanje. To so tako neumne stvari, hkrati pa tako grozne. Pri nas je včasih služila Pavla Fakin, sestra ubitega Franca Fakina. Na obeh straneh so bili mrtvi. Vedno sem bila proti takim stvarem, proti taki neumnosti.
Zagorje in Toplice sta bila takrat še dva kraja. Se je to ločevalo?
Toplice so bile bolj knapovske. Veliko ljudi je tja hodilo delat, saj so bile v Zagorju nekoliko večje le apnenice, pa Weinbergerjev valjčni mlin. Pretok ljudi je pa bil, se nismo eni bolj za sebe držali, drugi pa zase.
Pa steklarji in rudarji. So ti šli skupaj?
Še kar dobro so se prenašali, ni bilo veliko pretepov. Bilo pa je neumno, da so zaprli steklarno. Abel je mislil postaviti novo steklarno, je kupoval svet v Dolenji vasi, tam, kjer je zdaj Ašičeva gostilna. Pa niso sklenili kupčije. Steklarji so se nato preselili, večina njih, v Hrastnik. Rogaško Slatino in Paračin.
Vaš oče je leta 1932 odstopil kot župan. Zakaj?
Oče je bil aktiven v več organizacijah, tudi v posojilnici. Čeprav je bila takrat županska funkcija častna, je odšel uradovat najkasneje ob osmih, pred drugo uro pa se ni nikdar vrnil. Tako ni imel nobenega miru, niti potem doma ne. Druga stvar je bila takratna huda kriza.
Odselili ste se na Vransko. Ste tam tudi imeli gostilno?
Tudi, smo se držali tega.
Kaj je bilo pa z gostilno v Zagorju?
Dali smo jo v najem. Najprej je bil tam očetov brat. Grčarjevo gostilno mi je oče potem dal za doto. Ampak, nadstropje smo prodali, pritličje je bilo pa nacionalizirano. Kasneje mi je včasih rekel, da mi ni nič dal, pa tako rad da me je imel.
Taki časi so bili. Vendar sama nikoli nisem bila tak človek, da bi bila zelo navezana na to, kar imaš. Saj moraš imeti nekaj za obleči in jesti, pa streho nad glavo. Ampak, ko greš, pa ne neseš ničesar s sabo. To nima nobenega smisla, da bi se človek grebel.