Štiriletni vojni čas je poleg ostalega povzročil veliko uničenje slovenskih knjig, zato je bilo po vojni, ko se je začel ustvarjati »novi svet« in kovati »novi človek«, javno knjižničarsko mrežo treba postaviti na novih temeljih in knjige, ki so barbarske čase prestale, so postale začetni knjižnični fond novih slovenskih javnih knjižnic.
Poleti leta 1945 se je iz izgnanstva v Srbiji domov v Celje vrnila predvojna knjižničarka Vera Levstik, ki je od Okrožnega odbora OF Celje nemudoma dobila nalogo, da osnuje novo mestno knjižnico. Z njegovim pooblastilom je s pomočjo sindikatov po podjetjih in pri zasebnikih začela nabirati knjige in več kot 1.800 knjig, ki so postale osnova nove Ljudske knjižnice Ivana Cankarja, je nato v knjižničnih prostorih na Glavnem trgu bralcem izposojala trikrat tedensko. Ob koncu prvega leta delovanja je imela knjižnica malo več kot 600 članov, ki so si takrat izposodili približno 16 tisoč knjig. Vodenje knjižnice je leta 1947 prevzel Zlatko Deniša. Pod njegovo taktirko se je knjižnica začela vsestransko razvijati; leta 1949 je na sedanjem Krekovem trgu pridobila nove sodobno opremljene prostore s čitalnico, vzpostavili so lastno knjigoveznico, z decimalno klasifikacijo uredili knjižnični fond, prirejali literarne večere in pomagali pri vzpostavljanju novih knjižnic ter izobraževanju knjižničarjev. Knjižnični fond je takrat obsegal že več kot 9.500 knjig, ki so bile razporejene po različnih oddelkih, število članov, od tega je bilo največ dijakov in uslužbencev, pa je naraslo na 4 tisoč. V slovenskem prostoru je knjižnica postala izredno cenjena, o čemer najbolje priča priznanje Ljudske prosvete celjski knjižnici »kot eni najlepših in tudi sorazmerno najbolj obiskanih knjižnic v naši republiki« za zasluge pri širitvi bralne kulture, njen vodja Zlatko Deniša pa je leta 1952 »za organizacijo ljudskega knjižničarstva v Celju« prejel celo Prešernovo nagrado.
Izposoja knjig, še zlasti slovenskega in tujega leposlovja, je naraščala vsako leto in tudi prirast knjižničnega gradiva se je na začetku 50. let močno okrepil ter se že bližal številu 20 tisoč, zato se je leta 1952 knjižnica znova preselila – tokrat v Cankarjevo ulico nasproti Pošte. Knjižnica je s selitvijo pridobila večje prostore, razpolagala je z večjim skladiščem, boljšo opremo pa je dobila tudi čitalnica. Knjižnico je od leta 1952 in vse do svojega odhoda v pokoj, leta 1966, vodila Marica Frece. Zaradi vedno večjega dotoka knjig in tudi vedno večjega števila obiskovalcev so tudi prostori v Cankarjevi ulici z leti postajali vedno bolj utesnjeni in knjižničarji so v mestu začeli iskati primernejšo lokacijo za knjižnico. Našli so jo na Gledališkem trgu ob gledališču, kjer je imelo skladiščne prostore podjetje Lesnina. Po nekajletnih dogovarjanjih so v te prostore septembra 1962 Mestno ljudsko knjižnico, ki je v svojem bogatem fondu imela že več kot 42 tisoč knjig, naposled le preselili. Knjižnica je bila za tisti čas zelo moderno urejena; knjige so si člani lahko ogledovali sami, saj je bila večina gradiva postavljena v prostem pristopu, skladišče je bilo ustrezno veliko, čitalnica pa svetla in prostorna. Ob teh izboljšavah je knjižničarje skrbelo le, kako se bo obnesla »modernejša oblika knjižnične izposoje« – bali so se namreč kraj knjig in njihove hitrejše obrabe zaradi pogostejšega listanja. Leta 1963 je Mestna ljudska knjižnica pod svoje okrilje sprejela do tedaj v okviru Društva prijateljev mladine delujočo Pionirsko knjižnico, ki je po preselitvi na drugo stran Gledališkega trga postala njen oddelek. Po upokojitvi Marice Frece je mesto ravnatelja knjižnice prevzel prof. Anton Aškerc. Konec 60. let se je gospodarska situacija v državi zaostrila in temu primerno se je upočasnil tudi tempo razvoja knjižnice. Nabava novih knjig se je iz leta v leto manjšala, kar je imelo za posledico tudi zmanjšano izposojo.
Januarja 1974 se je Mestna ljudska knjižnica v skladu z novo koncepcijo slovenskega splošnoizobraževalnega knjižničarstva po uspešno izvedenem referendumu zaposlenih združila s Študijsko knjižnico v Osrednjo knjižnico Celje in prenehala obstajati kot samostojen zavod.
Mestno ljudsko knjižnico so vodili: Vera Levstik (1945–1946), Marica Rode (1946), Franc Jovan (1946–1947), Zlatko Deniša (1947–1952), Marica Frece (1952–1966) in Anton Aškerc (1966–1974).
