Pojmovanje miniaturne knjige se je skozi stoletja spreminjalo. Danes veljata dva standarda. Prvi, ki velja v ZDA in Veliki Britaniji pravi, da miniaturka ne sme meriti več kot 76,2 x 76,2 mm s platnico vred. Drugi standard, ki velja v Nemčiji in vseh nekdanjih socialističnih državah pa zapoveduje, da knjižni blok miniaturke ne sme meriti več kot 100 x 100 mm (merjeno torej brez platnic).
Predhodniki miniaturne knjige so vsi popisani predmeti malega formata, nastali pred izumom tiska: glinene tablice iz Mezopotamije, popisani staroegiptovski skarabeji, rokopisni kodeksi malega formata.
Z izumom tiska so se pojavile prve miniaturne inkunabule. Doslej so odkrili malo več kot 100 miniaturnih inkunabul, tiskanih v 15. stoletju, vse z religiozno vsebino.
V 16. stoletju so natisnili približno 200 miniaturnih knjig, med njimi tudi take z nereligiozno vsebino.
V 17. stoletju se je število natisnjenih miniaturnih knjig podvojilo. Pravzaprav se je od 15. stoletja dalje vsako stoletje število natisnjenih miniaturk podvojilo.
V 18. stoletju so bili zelo priljubljeni miniaturni koledarčki, izšlo pa je tudi veliko število miniaturnih knjig za otroke.
19. stoletje zaradi razmaha tehnike velja za zlato dobo miniaturne knjige. V tem obdobju je izšlo več kot 3000 miniaturk, razcvetelo pa se je tudi zbirateljstvo. Posebna značilnost tega stoletja so bile tudi popotne knjižice.
Po letu 1960 je nastopila t.i. renesansa miniaturnih knjig po svetu. Različni založniki so se specializirali prav za tovrstne izdaje.
Pri nas nimamo prave tradicije izdajanja miniaturnih knjig. Redno so izhajali le koledarčki. Leta 1939 je Akademska založba v Ljubljani začela izdajati zbirko miniaturk v formatu 103 x 75 mm (pri čemer je knjižni blok 100 mm). Le-te še danes izhajajo pri Cankarjevi založbi. Slednja pa je v osemdesetih letih 20. stoletja izdala tudi nekaj zanimivih miniaturk, manjših od 76 mm.
Vir:
dr. Martin Žnideršič: Miniaturne knjige nekdaj in danes. V: katalog razstave »V majhnem plašču besed«. Ljubljana: MGLM – Mestni muzej, 2010.