Gostinstvo ji je bilo položeno v zibelko.
Rodili ste se v Zagorju, v gostilni Grčar, eni najstarejših in najbolj znanih gostiln v Zagorju. Gostinstvo vam je bilo tako dobesedno položeno v zibelko.
Res je. Moj stari oče je delal pri rudniku v Trbovljah. Potem je začel graditi hišo v Zagorju in je naredil tudi gostilno. Starega očeta je po nekem prepiru v naši gostilni eden od udeležencev zabodel v hrbet. Za naslednika naj bi bil moj najstarejši stric, ki je bil vojaški veterinar. Vendar se je odpovedal nasledstvu in tako je gostilno prevzel moj oče. Čeprav je bil izučen mizar, sta z mamo kar uspešno vodila to gostilno.
Menda so se takrat gostilne še delile glede na stan gostov; nekatere so bile furmanske, druge rudarske. Je to res?
Oboji so prihajali k nam. Med furmani so bili predvsem Znojilčani, tisti, ki so vozili v Znojile. Največ pa je bilo rudarjev. Lahko bi rekla, da je bila to lokalna knapovska gostilna. K nam ni prihajala taka elita kot h Korbarju v Toplice, kamor so navadno zahajali rudniški inženirji. No, včasih so prišli tudi ti, v glavnem pa so prihajali delavci.
Ste v vaši gostilni tudi kuhali?
Včasih hrana ni bila ne vem kako pomembna v gostinski ponudbi. Ljudje niso jedli, kvečjemu kakšne domače klobase. Kasneje se spomnim, da je mama malo kuhala, da je poskušala vpeljati tudi hrano. Ampak v gostilnah se je takrat predvsem pilo.
Oče se je pečal tudi s trgovino z vinom. Naredil je založno klet, zadaj za današnjim kulturnim domom je stala.
Vi ste bili rojeni leta 1912, v času, ko se je kuhala prva svetovna vojna. Vaše otroštvo pada v čas velikega pomanjkanja, vendar ga vi verjetno niste trpeli?
Nisem občutila nobenega pomanjkanja, tudi med vojsko ne. Zadaj za hišo smo imeli hrib, ki sta ga mama in stara mama vsega obdelale. Še pšenico smo sejali v tistem hribu. Takoj za hišo pa je bilo veliko sadnega drevja, tako da smo imeli vse, od prvih hrušk do zadnjega sadja. Imeli smo tudi veliko breskev, tako da smo jih na leto prodali tudi prek dvajset mernikov. Pa tudi drugega sadja je bilo dovolj, češenj, hrušk, marelic, jabolk. Stari oče je kar naprej cepil drevesa.
Ste torej imeli veliko kmetijo?
Sveta je bilo malo, vendar je bilo vse obdelano. Vse smo pridelali doma.
Rekli ste, da so ženske obdelovale zemljo. So bili moški na vojski?
Ata je bil vpoklican v žandarmerijo. Bil je v Vinici in krajih tam okrog. Čeprav je bil pri žandarmeriji, je vso vojsko nosil oznako, da je politično nezanesljiv. Stari oče je pa bil doma. Bil je kmečki mesar in je hodil v aprovizacijsko mesnico.
Osnovno šolo ste naredili v Zagorju. Ste potem šli še kam?
V Zagorju sem naredila šest razredov osnovne šole. Janko Levstik je bil šolski upravitelj, Alojz Kolenc je bil pa eden glavnih učiteljev. Tja sem hodila do svojega dvanajstega leta. potem pa sem šla v Ljubljano, v meščansko šolo k Svetemu Jakobu. Tam sem najprej naredila izpit za prvi razred in potem še meščansko šolo. Zatem sem bila eno leto doma. ker sem bila stara šele petnajst let. V gospodinjski šoli v Mladiki, kamor sem šla potem, pa je bil pogoj, da si bil star najmanj šestnajst let. V tistem času sem hodila v obrtno trgovsko nadaljevalno šolo. ki je bila na topliški šoli.