Litostroj je kot eden največjih gigantov jugoslovanske industrije v sedemdesetih letih štel že več kot 3000 zaposlenih. V šišenski občini je imela delovna organizacija največji kolektiv in je bila pravo mesto v malem. Razumljivo je, da so delavci dobro poznali kolege iz ožjega delovnega okolja, sodelavcev iz drugih obratov oz. tozdov pa nekoliko manj ali pa sploh ne. Da bi se delavci Litostroja med seboj povezovali, je delovna organizacija vseskozi podpirala delavsko udejstvovanje v različnih športnih sekcijah in društvih, organizirala je sindikalne izlete in izlete jubilantov ter skupna srečanja delavcev.
L. 1972. je komisija za proslavo 25-letnice Litostroja v sodelovanju s komisijo za rekreacijo in Planinskim društvom Litostroj, ki je takrat praznovalo 25-letnico ustanovitve, prvič organizirala množično druženje litostrojčanov na Soriški planini. Tabor Sorica, kakor so poimenovali dogodek, je bil v naslednjih letih večkrat organiziran in je postal tradicionalno srečanje litostrojskega kolektiva – vsaj enkrat je bil organiziran tudi v ljubljanskem Mostecu.
Na Soriško planino so se delavci pripeljali z organiziranim avtobusnim prevozom, z avtobusi so se pripeljali tudi delavci in njihove družine z Dolenjskega, iz Suhe krajine, s štajerskega in drugih krajev Slovenije. Posamezniki z dirkalno žilico so se udeležili relija – na prvem taboru je s svojimi jeklenimi konjički tekmovalo 31 tekmovalcev.
L. 1972 je bilo udeležencev okrog 1.600, z leti pa je udeležba naraščala. Osebje delavske restavracije je poskrbelo za hrano, osebje iz obratne ambulante ter člani Gasilske enote Litostroj pa so skrbeli za varnost, ki pa kljub veliki udeležbi niso imeli veliko dela. Program je predvideval kulturni del, ki je potekal v sodelovanju notranjih moči in zunanjih izvajalcev. O tem je l. 1972 poročevalec Tone Erman (Eto) zapisal: »Instrumentalni ansambel Gorenjci iz Radovljice s svojim napovedovalcem, dramski igralec Janez Rohaček z doživeto deklamiranimi pesmimi in odlomki del naših pisateljev ter litostrojska godba so prizadevno izvedli kulturni del programa, ki pa ‘nikogar ni motil’, kot je dejal hudomušnež. Litostrojski godbeniki so igrali na naj višjem nivoju, kajti z množico udeležencev so se povzpeli prav na vrh Lajnarja.«
Kulturnemu programu so sledile družabne športne igre. Delavci so tekmovali v vlečenju vrvi, streljanju, tekmovanju s hoduljami, teku v vrečah, metanju šest likogramov težkega valjarja za ženski del kolektiva, metanju težkega odlitka – varpe za moški del, metanju surovih jajc itd. Po tekmovanjih je praviloma sledil srečelov, na katerem so bili glavni dobitki kolo pony, Tomosov moped ipd. Čeprav tabor ni bil organiziran vsako leto, je priljubljenost iz leta v leto naraščala – l. 1978 se je na Soriški planini zbralo že 2500 ljudi, kar je bil že zelo zahteven zalogaj za organizacijo dogodka.
»Ko nas je bilo kolikor toliko zbranih, so se že začele športne igre. Najprej so se tekmovalci pomerili v hoji na hoduljah in v streljanju. Polomljenih ni bilo, mrtvih pa tudi ne. To je bila zelena luč za nemoteno nadaljevanje z naslednjimi igrami. Na prizorišče dogajanj so prišle tovarišice, ki jim ravnanje s kuharskimi pripomočki ne dela težav, pa čeprav je to zelo težak valjar. […] Najbolj zabavno pa je bilo na koncu, ob metanju surovih jajc. Prijavila se je cela množica tekmovalcev, ki so bili glede na ‘nevarnost’ igre kar preveč oblečeni in med njimi ni bilo niti ene pogumne tovarišice. Jajca so kar letela — nekaterim v roke in ostala cela, drugim pa za vrat, v glavo ali kam drugam. Na veselje gledalcev pa so se tudi razbila! Sicer pa se je pri tej igri kar splačalo potruditi, saj je bil zmagovalcu namenjen dokaj zajeten pršut. Potem pa se je začel zabavni program. Za začetek nam je zapel mešani pevski zbor Litostroj, potem je zaigral naš pihalni orkester, nadaljeval pa je ansambel Veseli Šentvidčani z veselimi in poskočnimi vižami. Ni nas bilo treba dolgo prositi — zavrteli smo se in dobra volja se je nadaljevala. V tem času pa je potekala tudi razburljiva igra v srečelovu. […] Mize so bile kaj kmalu polne lubenic, sokov in ostalih drobnarij, celo lepi in dokaj dragi pancerji so se našli med njimi, kolo pa je še kar čakalo na svojo srečko. […] Veliko Litostrojčanov je s svojci in prijatelji ostalo v Mostecu kar celo popoldne. Zbrale so se družbice, ki so se poveselile in zaplesale in čas je hitro mineval. V Mostec so prišli tudi nekateri litostrojski upokojenci, ki so tu našli stare prijatelje in sodelavce in z njimi obujali spomine na pretekla leta. Dovolj je bilo tudi pijače in jedače, dobrote z žara pa so privabljale že od daleč.« (časopis Litostroj, M. M. Srečali smo se v Mostecu, 1981, 9, 8)
V drugi polovici sedemdesetih letih so se uveljavila tudi tradicionalna prvomajska srečanja članov sindikatov sozda Združena podjetja Strojegradnje, v katerem so bila od leta 1974 povezane številne slovenske delovne organizacije, ki so poslovno sodelovale na področju težke strojegradnje. Prvo srečanje je bilo izvedeno že l. 1975, organizacijo naslednjih pa je vsako leto prevzelo drugo podjetje iz združenja.
»Čeprav je 8. prvomajsko srečanje delavcev SOZD ZPS že mimo, vsako leto znova ugotavljamo, da nas v našem sozdu ne združujejo samo delo in sredstva ter ekonomski interesi, temveč se z organiziranimi srečanji družin, prijateljev in znancev srečujemo tudi na področju rekreacije, športa, oddiha in kulture. Vse to pa ustvarja pogoje, da se med seboj tudi prijateljsko spoznavamo. In prav letos, ko je bila udeležba v Poreču ponovno dokaj množična, se je znova izkazalo, da se delavci radi udeležujejo takšnih srečanj. V treh dneh bivanja smo se med seboj spoznali, navezali smo stike z novimi ljudmi, se množično rekreirali in odpočili in ne nazadnje tudi razvedrili.« (Časopis Litostroj, Poreč nas združuje, Litostroj 1982, 5, 7)
Kot tradicionalna destinacija se je uveljavilo istrsko mesto Poreč, kjer je večdnevno druženje zaposlenih in njihovih družin potekalo ob plesu, rekreaciji, športnih in družabnih igrah, izletih in nepogrešljivem prvomajskem kresu, manjkalo pa ni tudi kulturnih dogodkov, na katerih so nastopali pevski zbori in godbe podjetij: »Sleherni dan se je dogajalo nekaj skupnega. Med športno-rekreacijskimi prireditvami je bilo najbolj zanimivo tekmovanje v podajanju jajc in nogometna tekma suhi proti debelim. Lepo je bilo poslušati tudi koncerte mešanega pevskega zbora ‘Slavček’ iz Trbovelj ter godbe na pihala iz Poreča, ki sta poskrbela za kulturni del našega srečanja.« (Pozabili smo na stroje. Od vsepovsod nas je bilo skoraj tisoč. Dobili smo se v Poreču že četrtič 1979, 5, 9)
Na tekmovanjih niso smele manjkati tradicionalne discipline metanja valjarja, varpe in surovih jajc, najbolj pogumni udeleženci so ob toplem vremenu tudi zaplavali v ne preveč toplem morju. Med športnimi aktivnostmi velja omeniti tekmovanja v kegljanju, streljanju, tenisu in šahu, dalje krosu po starostnih skupinah – od najmlajših do veteranov – in končno nogometno tekmo med suhimi in debelimi, ki so se potegovali za uvrstitev na svetovno prvenstvo.
