Od januarja do junija 1914 so v Slovenskem narodu izhajale črtice, ki so bile v knjižni obliki z naslovom Moje življenje objavljene po pisateljevi smrti, leta 1920.
V obdobju pisanja teh črtic je bil iz političnih razlogov Cankar zaprt na ljubljanskem gradu (od 23. avgusta do 9. oktobra). V času, ko je bil zaprt (30. avgusta), mu je umrl oče.
Moje življenje sestavljajo; Moje življenje I-XIV, Desetica, Skodelica kave, Tuja učenost, Večerna molitev, Njena podoba, Njen grob, Večerne sence, Tičnica, Mladost, Utrinek iz mladosti, Slamniki, V gaju, Istrski osel, Muhe, Lisjak, Firbec, Kakaduj, Sova, Tuje življenje.
Cankarjeva hiša na Klancu
Vsaka mladost je polna sreče in radosti, sijajnega sonca in prešernega smeha. Vsaka mladost. Oko mojega spomina seže daleč, prav do tretjega leta moje dobe. Pogorela nam je hiša in obubožali smo docela.
(Moje življenje, I)
Ura v Cankarjevi hiši
Tukaj v te prelepi plamen je zaklenjen moj spomin; več ga ni … Prikaže se nenadoma mati, čisto majhna, čisto drobna, nič preplašena, samo začudena; na cesti stoji ter tišči pod pazduho staro stensko uro, ki že zdavnaj ni več šla, ne bila …
(Moje življenje, I)
Enajsta šola pod mostom
… Enajsta šola pod mostom se neha ob prvih jesenskih nalivih. Mnogokaj sem študiral v svojem življenju, ali tako bogate in koristne učenosti, kakor jo daje svojim učencem enajsta šola pod mostom, nisem zadobil nikjer in nikoli.
(Moje življenje, I)
Pomaranče
»Koliko je ena pomaranča in še ena pomaranča?« To vprašanje se mi je zdelo še bolj nespametno. Predno sem bil shodil, sem znal o Veliki noči prav dobro šteti piruhe in pomaranče, posebno tiste, ki so jih dobili bratje …
(Moje življenje, II)
Pehar
Mati je imela vrhan pehar suhih hrušek. Ali tisti pehar, posoda vseh sladkosti, je bil zaklenjen v ogromni omari. Če se spomnim nanjo, se mi zdi večja od marsikatere srednje visoke hiše …
(Moje življenje, III)
Pastir
Slaboten sem bil, preveč zasanjan, preveč samovoljen, za hlapčevsko delo neuporaben. Mesec dni ali še ne sem bil za pastirja pri sosedu, ki mi je dal za plačilo obilen kos kruha na dan. Krave so uhajale v deteljo in v hosto, pozabil sem nanje, ležal sem v travi pod tepko in gledal oblake, ki so beli in bežni leteli preko neba.
Moje pastirovanje je bilo brž pri kraju …
(Moje življenje, XI)
Retovje
Nato so me hoteli napraviti za vrtnarja … Mili Bog, da bi se zares tako zaobrnilo! Kod bi danes plavala moja barka? Še tam pod vrbami, v hladnem Retovju, po tihi zeleni Ljubiji; od tenkih lističev, od prožnih mladik bi rosile name solnčne kaplje, poslanci nebeški.
(Moje življenje, XI)
Cerkev svetega Lenarta
Vsa pokrajina ob cesti, ki drži z Vrhnike v Ljubljano, je posuta s spominskim cvetjem, kamorkoli se ozrem … Cerkev svetega Lenarta sem pogledal začuden, kakor da se je bila šele v tistem trenutku vzdignila iz tal ter se plaho stisnila pod klanec. Cesta se mi je zdela široka in kakor za procesijo pometena; hiše so bile visoke, bele in tihe.
… Kadar se spomnim na tisto vožnjo, me zgrabi bolečina, ki ji drugače ne maram dati besede. Vrhniški otrok bi ne smel po svetu, bi ne smel med tuje ljudi.
»Nazaj, mati, nazaj!«
Nikoli več!
(Moje življenje, XIII)