Število žrtev leta 1915 je vojaške oblasti presenetilo. Na urejanje množičnih grobov niso bili pripravljeni. Prva sistematična urejanja pokopališč so se zato začela izvajati šele sredi julija 1915.
Glede na vojne razmere so načrtovali, kam in kako pokopališča umestiti v prostor, ter skrbeli za čim hitrejše pokope. Na avstro-ogrski strani so register padlih vojakov vodile vojaške kaplanije. Izkušnje pa so narekovale tudi nove organizacijske oblike. Leta 1915 je bila v Pragi ustanovljena zasebna organizacija za oskrbo grobov Črni križ (Schwarz Kreuz), ki je delovala samo med 1. svetovno vojno. Italijanske oblasti pa so šele konec leta 1916 ustanovile poseben urad za identifikacijo, popis padlih in vzdrževanje pokopališč in grobov. Na vojaških pokopališčih je kmalu zmanjkovalo prostora, zato so v začetku februarja 1917 že izdali prva navodila za združevanje pokopališč in grobov.
Po koncu vojne in po razpadu Avstro-Ogrske so v skladu s saintgermainsko mirovno pogodbo države udeleženke prevzele skrb za pokopališča na svojih ozemljih. Z vzpostavitvijo nove meje med Kraljevino Italijo in Državo SHS je skrb za pokopališča na nekdanjem soškem bojišču prevzela Italija. Maja 1919 je bila ustanovljena Komisija za počastitev italijanskih in zavezniških vojakov, padlih v vojni (Commissione per onorare la memoria dei soldati d’Italia e dei paesi alleati morti in guerra). Skrbela je za vojaška pokopališča in pokope padlih v Italiji ali tujini. Vojaška uprava je v soglasju s civilnimi oblastmi nadaljevala z urejanjem grobov, pri čemer so sodelovali tudi vojni ujetniki. V veliko pomoč so jim bili podatki iz dunajskega vojnega arhiva, vezani na obdobje do leta 1918. V letih 1919 in 1920 so se izvajala obsežna in sistematična dela z namenom identifikacije trupel padlih vojakov. Leta 1920 je bil ustanovljen Centralni urad za skrb in počastitev padlih v vojni (Ufficio Centrale per la Cura e le Onoranze alle Salme dei Caduti di Guerra, COSCG). Ta je do leta 1926 imel sedež v Vidmu, nato pa v Padovi. Njegova naloga je bila pregledati celoten teren nekdanjega bojišča in odkriti vse posamične grobove ter prekopati posmrtne ostanke na ohranjena pokopališča. Dotlej se je namreč število vojaških pokopališč zmanjšalo za več kot 2200. Ostalo jih je še 349. Med različnimi fazami urejanja vojaških pokopališč je prišlo do velikih razhajanj med seznami, ki so jih naredili v Centralnem uradu, in dejanskim stanjem na pokopališčih. Fašizem pa se je v tridesetih letih 20. stoletja že vse bolj usmerjal v velika vojna svetišča – monumentalne kostnice.