Takoj po Veliki noči je šla tista »Marschkomp.« na bojno polje v Karpate, s katero bi bil moral iti tudi jaz. Bil sem ravno prost, spremil sem jih na kolodvor in sem jih tudi na poti in kolodvoru slikal za spomin.
Pri četi, pri kateri sem delal vaje, smo se dobro poznali in si bili prijatelji. Sedaj, ko smo se ločili pri slovesu najbrže za vedno na tem svetu, nas je res obšla žalost. Ali časi so taki, da človek po svoji volji ne more nič storiti. Treba se je vdati v usodo. Voščil sem jim »Bog z vami!« in smo šli narazen, vsi zamišljeni v te resne čase.
P. Naglič, 2007
