Pohod Gubčeve in Cankarjeve brigade po poti v Pogonik se je pričel že 19. septembra 1944.
Iz Primskovega na Dolenjskem se je Gubčeva brigada spustila mimo vasi Mišji Dol, kjer se je brigadi priključil tudi divizijski štab. Potovala je skozi vas Sobrače po cesti proti Litiji, prišla v Pusti Javor in nato v Leskovico. Pri Črnem Potoku je s ceste zavila proti zahodu in po slabših poteh nadaljevala pohod skozi Jazbine. Pri Volčji Jami je kolona prečkala cesto Ljubljana—Litija.
Tu so se enote Cankarjeve brigade ločile in odšle zavarovati cesto. Kolona Gubčeve brigade je šla naprej skozi Veliko in Malo Štango in 20. septembra 1944 prispela v Golišče, kjer je bilo izhodišče za napad. Pri vsej tej dolgi poti partizanske enote niso naletele na sovražnika. Tu so se borci nekoliko odpočili in se potem pričeli razmeščati za akcijo.
Prvi in tretji bataljon Gubčeve brigade sta se ob 13. uri spustila z Golišča po desnem grebenu, ki je usmerjen na most in cesto med Gradcem in Hotičem. Naloga je bila napasti most in ga minirati, razgnati sovražnika, ki je bil na cesti in v postojankah ob njej. Zidanškova brigada in Kamniško zasavski odred naj bi zavarovala litijski okoliš.
Okoli 16.30 ure se je na veliko veselje partizanov pričel napad zavezniških lovcev bombarderjev. Komaj so preleteli cilje, se je nanje vsul ogenj iz protiletalskega topništva. Eno letalo se je spustilo nizko, medtem ko so druga odmetavala bombe z višin. Zavezniški letalci niso hoteli ničesar tvegati, zato je bilo bombardiranje neuspešno, saj so bombe padale v glavnem v reko Savo. Partizani so opazovali, kako so padale bombe okoli ciljev, vendar niti ena ni zadela.
Čeprav bombardiranje ni imelo materialnega učinka, je dvignilo moralo pri borcih.
Najprej je napadel tretji bataljon. Prva četa se je pognala proti gradu, druga četa na bunkerje pri mostu, tretja pa je zasedla greben nad gradom, od koder je z dvema težkima mitraljezoma, dvema protitankovskima puškama in enim protitankovskim ročnim minometom podpirala juriš borcev bataljona. Prva četa je s pomočjo tretje čete vdrla v grad in ujela 45 Nemcev, ki so se presenečeni vdali, nekaj pa jih je padlo.
Tako so borci Gubčeve brigade zavzeli eno najtežjih utrdb in jo na ukaz štaba divizije zažgali. Plen so poprej odpeljali.
Toda likvidacija Pogonika še ni pomenila dokončne zmage. Posadke bunkerjev so se borile. Zlasti so bili aktivni in nevarni protiletalski topovi na drugi strani Save. Borci so pripeljali havbico 500 metrov pred bunkerje. Zbrali so vse ročne protitankovske minomete in začeli obstreljevati utrdbe. Havbica je zadela v polno in s tem je bil uničen bunker, pa tudi dva sovražnikova topa.
Drugi bataljon je zavzel del postojanke v Kresnicah.
Iz Litije so prišli Nemci na pomoč napadeni posadki ter s štirimi tanki obstreljevali Gubčevo brigado.
Tako se je borba nadaljevala, da so šele proti mraku toliko nevtralizirali ogenj, da se je lahko pričelo minirati most. Ker na drugi strani Save Šlandrova in Zidanškova brigada nista dosegli odločilnih uspehov, so v štabu Gubčeve brigade odločili, da bodo most minirali pod ognjem.
Minerska skupina se je v prvem mraku napotila proti Pogoniku. S seboj so pripeljali minerske pripomočke. Ko je sovražnik opazil partizane, jih je začel silovito obstreljevati. Skupina je za kratek čas zastala, nato pa je dobila nalogo, da mora most za vsako ceno minirati. Voz in mule s strelivom so minerci pustili pri gradu. Na sam most pa so odšli trije minerji ter minerski referent XV. divizije, politični komisar inženirskega bataljona divizije in komandir druge čete inženirskega bataljona.
Tako so začeli delati. Med delom so jim s z gradu prinašali razstrelivo. Ko so opravili miniranje obeh mostnih konstrukcij in mine dvakrat med seboj povezali, so še nekaj razstreliva položili na prednje mostne ležaje. Za to miniranje so uporabili 400 kg razstreliva in 15 kg specialnega razstreliva.
Okoli polnoči se je slišala ogromna eksplozija. Ob poslušanju eksplozije so ugotovili, da so vse položene mine eksplodirale in predvidevali, da bi se moral most porušiti. A se o tem z gotovostjo niso mogli prepričati, ker so Nemci pričeli silovito streljati in pri tem uporabili tudi brzostrelne protiletalske topove, tako da je bil pristop k mostu nemogoč.
Vendar je bilo miniranje uspešno: porušen je bil odsek železnega mostu med dvema stebroma. Najprej je padel v vodo del mostu enega tira, medtem ko se je drugi del samo nagnil, pozneje pa je tudi ta padel v Savo.
Štajerske enote so se ves dan borile s sovražniki na drugi strani Save. Zadrževale so sovražnika, da ni mogel z večjo močjo priskočiti na pomoč posadki mosta. Tako so tudi Štajerci veliko pripomogli k uspehu akcije.
Operacija rušenja železniškega mostu pri Pogoniku je uspela. Promet je bil prekinjen do februarja 1945.
Gubčeva brigada je ujela 42 sovražnikovih vojakov, ki so bili v slabi bojni pripravljenosti in naveličani vojne. Večinoma so bili Avstrijci. Borci so v Pogoniku zaplenili dva puškomitraljeza, 52 pušk in precej razstreliva, opreme in hrane. Od okoli 100 mož posadke v postojanki in ob mostu je bila torej polovica ujetih ali pa je padla.
V boju je padlo 6 borcev Gubčeve brigade, med njimi namestnik komandanta drugega bataljona Andrej Jakopič-Hari; ranjenih je bilo 22.
Med ranjenimi je bil tudi ameriški kapetan James Goodwin in namestnik komisarja Gubčeve brigade Hinko Bratož-Oki.
Kljub temu je Gubčeva brigada zopet dosegla velik uspeh. Odlikovala se je z visoko moralo in prodornostjo pri napadih.
Za sodelovanje zavezniškega letalstva v tej združeni akciji sta se dogovorila Vrhovni komandant NOV Jugoslavije, maršal Josip Broz Tito in komandant zavezniške fronte v Italiji general Aleksander.
Kot zvezna oficirja in vojna dopisnika sta v akciji sodelovala kapetan James Goodwin in reporter John Phillips, ki je v reviji LIFE napisal obširen članek pod naslovom „S Titovimi partizani”. To sporočilo je napravilo na Američane in v Ameriki živeče Jugoslovane močan vtis. Sodelovanje z zavezniki je razvrednotilo domobransko propagando, ki je navajala, da sta Anglija in Amerika na strani domobranstva, torej njegovi zaveznici.
V časopisu Delo, leta 1967, je Hinko Bratož Oki podrobno opisal bitko za Pogonik. Svoje spomine je zaključil z besedami:
»Izredno zanimiva bi bila pripoved Dušana Gnezde, takrat 17 let starega partizanskega obveščevalca iz Pogonika, ki je pripravil podroben načrt za zavzetje te postojanke; pripoved o njegovih stikih s nemško posadko ter o takratnem komandantu Helmutu Lorenzu, o pridobivanju obveščevalskih podatkov in kakšni so bili ljudje, ki so za svobodo domovine tvegali vse, tudi svoja življenja…«
