"Nič nas ne sme presenetiti"

»Tekmovanje je bilo v Sežani. Bilo nas je enih 15 skupin iz cele Občine Sežana, ki je bila včasih velika. Edine ženske in punce smo bile [iz Komna], drugače sami moški. Ko smo šle v Sežano, nas je Marjo naložil v gasilski kombi. Tisti dan je bilo v Materiji srečanje Konfekcije in Pletenine. V Materiji je imela Pletenina en oddelek. Bil je en praznik in tam je bil piknik. In potem mi pravi Marjo: ‘Nadja, kako bomo šli v Materijo, če ne bomo nič dobili? Veš kaj, da ne bomo šli brez pokala, jaz bom vzel enega gasilskega. Daj ga pod stol. Če bomo kaj dobili, bomo šli z onim, če ne, bomo nesli pa tega.’ In pole res, smo dobili prvo nagrado. Ženske s konfekcije smo dobile prvo nagrado od gasilcev iz Občine Sežana. V Materijo smo šli z dvema pokaloma, ne z enem. Ko smo prišli v Materijo, je Marjo vklopil sireno od gasilcev in to je bilo vse pokonci. Lepo je bilo.«

»Bile [smo] v teritorialni obrambi, vse v uniformah, smo imele dosti takšnih reči. Smo imele   prvo pomoč, smo se je učile za to tekmovanje, so nam plačali … Vse kontente [knj. zadovoljne], ker smo šle trenirat. So nam dali režijo, so nam potem plačali tiste ure, da ni bilo treba šivat. Smo bile mlade, lepo smo se imele, smo imele svojega inštruktorja, je prišel vsaki drugi dan. Pridne smo bile.«