Po starodavni poti, ki je iz Solčave čez Pavličevo sedlo vodila na Koroško, so t. i. nosačke še v času Avstro-Ogrske peš prenašale različna bremena oz. vse, kar so jim ljudje za plačilo naročili.
Zadnja nosačka v Solčavi je bila Helena Selišnik – Lenca (1868–1937). V času deželne meje je čez Pavličevo sedlo po poti nad Rogarjem ljudem, ki so za dalj časa odhajali v Avstrijo, nosila kovčke, k zdravilcu v Beli je v pregled nosila urin, čez mejo je gnala tudi ovčke in teličke.
Helenina hčerka Lenčka, roj. leta 1902, je pozneje pripovedovala, da je med drugim mamo spremljala tudi na poti v samostan v Nazarje, kamor je pred veliko nočjo nosila dajatve kmetov: cel koš suhomesnatih izdelkov, sir, skuto in jajca. Ko jima je kuhar v samostanu ponudil ričet z mesom, ga je Helena, čeprav sta bili zelo lačni, zavrnila, češ, na veliki petek se ne sme jesti mesa. Kuhar ji je rekel: »Če menihe gvera, bo pa še tebe.«
Helena Selišnik – Lenca je skrb za svojih dvanajst nezakonskih otrok delila še z eno nezakonsko materjo s sedmimi otroki. Ker nista imeli svoje hiše, sta se morali ob božiču leta 1937 seliti. Helena se je prehladila in za posledicami pljučnice umrla.
