Rozmanovi so bili stara novomeška rodbina. Karel Rozman je bil sin posestnika, gostilničarja, občinskega odbornika in navdušenega narodnega agitatorja Karla Rozmana st. (1824–1879), ki je imel gostilno Pri Rozmanu tik ob nekdanjih Ljubljanskih ali Gorenjih mestnih vratih. Gostilno, ki jo je poleg političnih somišljenikov Karla Rozmana obiskoval tudi pisatelj Janez Trdina, je prevzela hči Marija, Karel mlajši pa se je bolj zanimal za politiko in kot pristaš liberalne stranke postal leta 1911 novomeški župan.
Časopis Slovenski Narod, katerega bralec in dopisnik je bil Karel Rozman, je ob njegovi smrti v nekrologu zapisal, da se je šele v zadnjih letih zaradi bolezni umaknil iz aktivne politike. Spominja se ga kot človeka, ki je »vse svoje življenje posvetil delu za narodno in napredno misel«. Omenjena je njegova vloga pri ustanavljanju novomeškega, takrat Dolenjskega Sokola, katerega član je ves čas bil. Deloval da je tudi v drugih, zlasti političnih in gospodarskih organizacijah. V težavnem času prve svetovne vojne se je kot takratni župan izkazal z dobro organiziranim preskrbovanjem z življenjskimi potrebščinami in ko so ga hoteli leta 1917 na podlagi neke denunciacije internerati, so se zanj zavzeli vsi Novomeščani, tako da je vlada internacijski sklep razveljavila. Proti koncu vojne je predlagal tudi opustitev dodatnega občinskega davka za po večini utrujeno in osiromašeno prebivalstvo. »Karel Rosmann je bil eden izmed glavnih stebrov narodnega pokreta v Novem mestu in na vsem Dolenjskem,« še zapiše ta slovenski liberalni časnik.
Je pa župan Rozman vsaj pri višjih oblasteh veljal za malomarnega in nerednega župana. Na deželni odbor vojvodine Kranjske so že od leta 1916 prihajale razne pritožbe glede občinskega gospodarjenja v Novem mestu.
Karla Rozmana je na občinskih volitvah leta 1921 na novo izvoljeni občinski odbor ponovno potrdil za župana. V zadnjem mandatu je imel leta 1922 zopet velike težave, tokrat s Pokrajinsko upravo za Slovenijo, zaradi računskega primanjkljaja in nevestnega gospodarjenja. Pokrajinska uprava, oddelek za notranje zadeve, je oktobra leta 1922 izvršila uradno revizijo gospodarstva občine na županove stroške, ki je sicer pokazala določene nepravilnosti, vendar je pozicija v občinskem svetu bila mnenja, da za odstavitev župana ali celo razpust občinskega odbora ni prav nobenega zakonitega razloga in da razmere v občinskem odboru nikakor niso tako napete, da bi bilo skupno delovanje občinskih odbornikov nemogoče.
Proti županu Rozmanu se je začela tudi kazenska preiskava, ker pa je bila ta ustavljena, je pokrajinski namestnik za Slovenijo, nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar, sicer Rozmanov strankarski somišljenik, Okrajnemu glavarstvu v Novem mestu 17. marca leta 1923 sporočil, da ne obstajajo razlogi, da bi proti županu sprožil kakršenkoli disciplinski postopek po določbah občinskega reda.
S priključitvijo Kandije k Novemu mestu in razpustitvijo občinskega odbora leta 1923 je tudi prenehalo dvanajstletno županovanje Karla Rozmana. Kot ponovno izvoljeni občinski odbornik pa se je Karel Rozman leta 1924 in leta 1925 udeležil samo še zasedanj štirih sej. Umrl je v začetku novembra leta 1926 brez potomcev in brez oporoke, tako da je bila edina zakonita dedinja njegova sestra Marija Rozman, poročena Kavčič, stanujoča v Ljubljani.
