Zadnji funkcionar, ki se je leta 1849 še podpisoval kot mestni sodnik, je bil Toussaint Fichtenau-Jelovšek. Leta 1850 je bil za novomeškega župana izvoljen upokojeni vojaški nadzdravnik Bernard Hochmayer. Bil je lastnik dveh hiš: enonadstropne na Bregu, v kateri je stanoval, in druge, prav tako enonadstropne, na Florjanovem trgu, kjer sta imela prostore davkarija in finančni komisariat. Hiša danes še stoji. B. Hochmayer je bil poročen z Antonijo Costa. Ta je bila po vsej priliki sestra Henrika Coste, ki je v tridesetih letih 19. stol. služboval v Novem mestu ter bil oče pisca in politika dr. Etbina Henrika Coste, rojenega v našem mestu leta 1832.
Ker ves čas t. i. Bachovega absolutizma niso več razpisovali občinskih volitev, je po smrti župana B. Hochmayerja leta 1853 dve leti opravljal županske posle odvetnik dr. Fr. Zupančič, za njim pa do leta 1861 milar Anton Rohrmann.
Devetega maja leta 1852 je bil svečano umeščen novi prošt Jernej Arko, doma iz Dolenje vasi pri Ribnici in dotlej župnik v Vodicah. O njem in Jožefu pl. Scheuchenstuelu, ki je bil predsednik okrožnega sodišča v Novem mestu ter mož slavne Prešernove muze Primičeve Julije, je Janez Trdina zapisal, da sta »v vseh rečeh svet dajala in odločala«.
Po obnovitvi ustavnega življenja je bil župan Toussaint vitez Fichtenau-Jelovšek, ki je županoval od leta 1861 do leta 1869. Narodnjak iz leta 1848 se je leta 1869 umaknil iz javnega življenja in leta 1871 po težki operaciji umrl. V sedemdesetih letih je v občini prevladovala nemškutarska stranka in za župana je bil izbran upokojeni stotnik Albert pl. Lehman, Nemec in po prepričanju nemški liberalec. Ta je novembra leta 1871, ko so občinski odborniki z večino glasov podelili federalistu in konservativnemu politiku grofu Hohenwartu častno meščanstvo, odložil županstvo in narodnjaki so za župana izvolili lekarnarja Dominika Rizzolija, potomca priseljenca iz Milana. Na volitvah 23. in 24. januarja leta 1873 je narodna stranka dobila večino. Za župana so zopet izbrali D. Rizzolija, ki je ostal na tem mestu do leta 1876.
Na občinskih volitvah 22. februarja leta 1876 je občina zopet prešla v popolnoma nemške roke. Za župana je bil ponovno izbran A. pl. Lehmann. Enako je bilo na volitvah 18. septembra leta 1879, tako da je Lehmann županoval do leta 1882. Občinske volitve leta 1882 so se iztekle v slovensko korist. Novoizvoljeni občinski odbor je 31. oktobra leta 1882 za župana izvolil upokojenega stotnika Mihaela Kmetiča, za podžupana pa dr. A. Poznika. Ko je župan M. Kmetič zaradi preselitve v Celje 3. februarja leta 1884 odstopil, je bil štirinajst dni za tem dr. Poznik soglasno izvoljen za župana. Na tem mestu je ostal do oktobra leta 1891, ko se je sicer županstvu odpovedal, ostal pa prvi svetovalec ali podžupan do septembra leta 1902. Takrat se je zaradi bolehnosti umaknil iz javnega življenja in 23. februarja leta 1915 umrl, star 70 let. Novemu mestu je ostal v spominu kot človek, ki si je zelo prizadeval za gospodarski, kulturni in estetski razvoj mesta. Sledil je župan Franc Perko, ki je ostal na funkciji od leta 1891 do leta 1896.
Županski stolček je leta 1896 zasedel odvetnik dr. Josip Schegula, ki je županoval do leta 1902. Sledilo je županovanje lekarnarja Simeona Sladovića do leta 1908. Nato je bil župan Josip Ogoreutz (Ogorevc), ki je uvedel občinsko poslovanje v slovenščini, nato pa leta 1911 odstopil, ker se je čutil odgovornega, da je občina dala jamstvo opekarni, ki je pozneje propadla.
Marca leta 1911 je bil za župana ponovno izvoljen Josip Schegula, vendar le za kratek čas, saj ga je že v jeseni istega leta zamenjal Karel Rozman.