Slovenski vojaki so največkrat služili v enotah, ki so bile večinsko slovenske ali pa so v njih predstavljali znaten del. Slovenski polk je bil 17. pešpolk oz. polk ”kranjskih Janezov”, večinsko slovenski pa so bili celjski 87. pehotni polk, ljubljanski 27. domobranski pehotni polk, koroški 7. pehotni polk, mariborski 26. strelski polk in 5. konjeniški polk. Precej Slovencev je bilo tudi v tržaškem 97. in mariborskem 47. pehotnem polku. Slovenski vojaki so se v sestavu avstro-ogrske armade v času prve svetovne vojne borili na vzhodni fronti, na balkanskem bojišču, soški fronti in po preboju pri Kobaridu še ob reki Piavi.
Slovensko ozemlje, razen Prekmurja, je v vojaškem smislu spadalo pod graški III. armadni korpus ali zbor, ki je bil ob začetku vojne poslan na rusko fronto v Galicijo. Tja so bili poslani tudi vsi slovenski polki, izjema je bil le en bataljon 87. polka v Skadru. Julija in avgusta 1914 je bilo v teh polkih okrog trideset tisoč Slovencev, kar je predstavljalo slabo tretjino vseh vpoklicanih na graškem armadnem področju, ki je zajemalo vso Štajersko, Koroško, Kranjsko ter Primorje z Istro in s Trstom. Prišteti je potrebno še može, ki so bili vpoklicani kot črnovojniki in rekrute v nadomestnih bataljonih. III. armadni zbor so imenovali tudi ”železni”, saj so slovenske fante pošiljali navadno tja, kjer je bilo najhuje, vsaj ob začetku prve svetovne vojne. To pa so bili Galicija in Karpati na ruskem bojišču.
Na podlagi predvojne vojaške ureditve so bili leta 1914 v mobilizacijo zajeti letnik 1893, letniki 1890–1892 oz. vojaki na služenju vojaškega roka, letniki 1882–1889 oz. rezervisti do 32. leta starosti ter črnovojniki, stari od 33 do 42 let. Pred vojno so v avstro-ogrsko vojsko vpoklicali le tiste z dopolnjenimi enaindvajsetimi leti. Že po nekaj mesecih vojne in nato kasneje pa so zaradi velikih izgub na bojišča pošiljali vse bolj mlade in na hitro izurjene vojake. Po novem letu 1915 so naborne komisije hitele s pregledovanjem obveznikov letnika 1894, kmalu za njimi pa še letnikov 1895 in 1896. Tako so leta 1918 na vrsto prišli tisti, ki so bili rojeni leta 1900.
1. Vzhodna fronta: Prusija in Galicija
Na vzhodni fronti so na začetku vojne ruskim enotam nasproti stale šibkejše enote centralnih sil kot na zahodni fronti. Razlog za to leži predvsem v strategiji nemških vojaških poveljnikov, ki so napačno predvidevali, da naj bi bila zaradi slabe infrastrukture in velikanskega teritorija v Rusiji mogoča počasna mobilizacija in s tem nižja pripravljenost na vojno. Glavno breme vojne proti Rusiji naj bi nosila avstro-ogrska vojska, toda ruska mobilizacija je bila izvedena hitreje kot so pričakovali. Ruske enote so v vzhodni Prusiji napadle še preden so bile dejansko pripravljene za boj, in sicer predvsem zato, da bi razbremenile Francoze, nato pa so 8. avgusta 1914 začele z ofenzivo. Po začetnem uspehu je ruska vojska doživela hud poraz pri Tannenbergu v Prusiji in nato se je nemška vojska osredotočila na napad na južne ruske armade. V bojih, ki so trajali od 26. do 30. avgusta 1914, so bile ruske enote popolnoma razbite. Po bitki pri na Mazurskih jezerih od 6. do 15. septembra so se morali Rusi umakniti iz vzhodne Prusije.
Večji uspeh je imela ruska vojska v bojih z avstro-ogrsko vojsko na jugu, v Galiciji. 27. domobranski pehotni polk se je proti ruskemu bojišču z vlakom iz Ljubljane odpeljal 15. avgusta 1914 zjutraj. Že 21. avgusta sta se na 400 km širokem prostoru med rekama Vislo in Dnjestrom pri Jaroslavicah v zadnji veliki konjeniški bitk v zgodovini spopadli avstro-ogrska in ruska konjeniška divizija. V bitki so zmagali ruski kozaki. Avstro-ogrska vojska je 23. avgusta z ofenzivo na reki Visli želela dopolniti uspeh Nemcev. Tako je 27. domobranski pehotni polk 26. avgusta med napadom pri Przemyslu doživel ognjeni krst. Njihov napad je bil odbit, polk pa se je s hudimi izgubami umikal in se ponovno zbral pri Lvovu. Po vrsti hudih porazov se je avstro-ogrska vojska 11. septembra umaknila iz osrednje Galicije na reko Dunajec in v Karpate, kamor se je umaknil tudi 27. domobranski pehotni polk.
V začetku oktobra 1914 so nemške in avstro-ogrske sile potisnile Ruse nazaj na vislo in San ter deblokirale obkoljeno trdnjavo Przemysl, vendar so Rusi trdnjavo ponovno obkolili konec oktobra. Novo veliko rusko ofenzivo na Poljskem so Nemci ustavili z udarcem v bok pri Lodzu, medtem ko so se morali Avstrijci na jugu umakniti vse do Krakova, v Karpatih pa je grozil ruski preboj na ogrsko. Toda poveljnik avstro-ogrske vojske Franz Conrad von Hötzendorf je izkoristil rusko napako in je v začetku decembra napadel skozi 100 kilometrov široko vrzel med dvema ruskima armadama ter izbojeval zmago pri Limanowi in Lapanowu; Ruse je potisnil nazaj na Dunajec in tudi v Karpatih je njihov pritisk nekoliko popustil. Fronta se je ustalila na Karpatih in tudi tu se je vojna spremenila v pozicijsko vojno, ki se je vlekla od decembra 1914 do aprila 1915.
Odločilno leto na vzhodni fronti je bilo leto 1915. 27. domobranski pehotni polk se je zlasti izkazal 4. februarja v hudi bitki na Kastelik vrhu v Karpatih. 22. marca je v ruske roke padla trdnjava Przemysl in njen padec je močno odmeval. Avstro-ogrska vojska je ponovno začela prodirati z juga, vendar so jih Rusi po začetnih uspehih odbili in boji so se ustavili v visokem snegu. Centralne sile so veliko ofenzivo načrtovale za pomlad 1915. Ofenziva se je pričela maja tega leta in trajala do decembra. 2. maja 1915 so nemške in avstro-ogrske enote pri Gorlicah in Tarnowu prebile rusko obrambo in že v prvih šestih dnevih prodrle 40 kilometrov daleč. Ofenziva je trajala do avgusta 1915 in nemški ter avstro-ogrski vojaki so na tisoč kilometrov širokem odseku fronte napredovali do 400 kilometrov proti vzhodu in Rusijo, ki se je morala umakniti s Poljske in iz Litve, so s tem kar za nekaj časa izločili kot resnega nasprotnika. Fronta se je po bitki za Tarnopol septembra 1915 ustalila na črti od Černovic na jugu preko Pinska in Baranowicz do Rige na severu.
Če bi nemška vojska po ustalitvi fronte nadaljevala z ofenzivo, bi bil Rusija izločena iz bojev prve svetovne vojne. Namesto tega pa je poveljnik nemškega generalštaba Erich von Falkenhayn svoje rezerve napotil na zahodno fronto, na pomoč nemškim enotam pri Verdunu. Nemci so tako zamudili priložnost za nadaljevanje ofenzive in tokrat se je junija 1916 zanjo odločil ruski general Brusilov. V tej prvi ruski ofenzivi, ki je trajala do oktobra 1916, je Brusilov avstro-ogrsko vojsko na področju Volinije in Galicije potisnil daleč nazaj. Poleti 1916 je bil na rusko fronto drugič poslan tudi 27. domobranski pehotni polk. Prvi ruski ofenzivi so sledile še tri, ki pa niso bile tako uspešne kot prva. Demoralizacija ruske vojske je napredovala, nastajale so težave s preskrbo, na drugi strani pa je bilo nemško poveljstvo za vzhod vedno bolj trdno. Po juliju 1917 so centralne sile pridobile nazaj vso Galicijo in Bukovino, septembra 1917 so Nemci zavzeli Rigo, oktobra pa otoke Ösel, Dagö in Moon.
2. Vstop Italije v vojno in odprtje soške fronte
Avstro-ogrska vojska se je do leta 1915 bojevala na dveh frontah: srbski in ruski. Na obeh frontah je doživljala neuspehe. Po začetnem prodoru v Srbijo je avgusta 1914 v bitki na Ceru srbska vojska tako potolkla avstrijsko, da se je morala umakniti nazaj čez Drino v Bosno, črnogorska vojska pa je prodrla do Romanije in celo ogrožala Sarajevo. Podobno je bilo proti Rusom v Galiciji, kjer so se morale avstro-ogrske enote po začetnih uspehih umakniti proti Karpatom.
Čeprav je Italija 2. avgusta 1914 razglasila nevtralnost, je vendarle dala jasno vedeti, da bo v primeru porušenega ravnotežja sil na Balkanu, v skladu z določili trojnega sporazuma, zaščitila nacionalne interese in zahtevala ozemeljske kompenzacije. Že 9. decembra je uradno postavila vprašanje kompenzacij, saj je menila, da je Avstro-Ogrska s svojim posegom v Srbiji porušila ravnotežje na Balkanu. Začela so se pogajanja o ceni, ki bi jo Avstro-Ogrska morala plačati, da bi Italija ostala nevtralna. Seveda je bilo tudi v nemškem interesu, da Italija ne vstopi v vojno na strani antante, zato je pričela pritiskati na Avstro-Ogrsko. Ta je pod hudimi pritiski sicer privolila, da Italiji preda Južno Tirolsko, kjer je bilo italijansko prebivalstvo v večini, vendar šele po končani vojni. Italije ta ponudba ni zadovoljila, saj je zahtevala precej več ozemlja, tudi Trst. Nazadnje se je Italija dogovorila s silami antante in 26. aprila 1915 podpisala Londonski sporazum. V njem se je obvezala, da bo najkasneje v mesecu dni vstopila v vojno na strani antante, za protiuslugo pa so ji po zmagi obljubili Tridentinsko, Južno Tirolsko do Brennerja, Trst, Goriško-Gradiščansko, Istro do Kvarnerja, dele Dalmacije, otoka Cres in Lošinj ter nekatera druga avstro-ogrska ozemlja, na katerih so živeli Slovenci in Hrvati. Italija je 3. maja 1915 odpovedala tudi trojno zvezo.
Napetosti med Avstro-Ogrsko in Italijo so se začele takoj po izstopu slednje iz trojne zveze. Avstro-Ogrska je že dlje časa pred začetkom sovražnosti utrjevala jugozahodno mejo proti Italiji, vendar bolj v notranjosti (Tirolska, Koroška, Gorenjska), da ne bi vznemirjala Italijanov. Ko pa je postalo jasno, da je italijanska nevtralnost prehodna, je Avstro-Ogrska za obrambo več kot šeststo kilometrov dolgega jugozahodnega bojišča od Švice do Tržaškega zaliva organizirala vojsko, sestavljeno iz Landwehra (domobranstva), Honveda (ogrskega domobranstva), orožništva, stalnih obrambnih posadk, železniške in obalne zaščite ter prostovoljnih strelcev. Avstro-Ogrska ob italijanski vojni napovedi 23. maja 1915 posebne mobilizacije ni izvajala, saj je bila v glavnem izvedena že prej. Od slovenskih enot so bili v Posočju maja 1915 10. pohodni bataljoni 17., 47. in 97. polka, poleg njih pa še 9. pohodni bataljon 27. domobranskega pehotnega polka. Ta je najprej zasedel položaje južno od Tolmina, na območju Mengor, kjer je pričakal začetek vojne z Italijo. Pehota je bila večinoma sestavljena iz domobranskih in črnovojniških enot, kajti enote skupne armade so bile še na poti iz Srbije in z vzhodne fronte.
Po načrtih načelnika štaba italijanskega vrhovnega poveljstva generala Luigija Cadorne naj bi italijanska vojska obkolila Tirolsko na vzhodu in zahodu ter prodrla v Trbiško in Beljaško kotlino, glavni napad pa naj bi šel v smeri Ljubljanske pokrajine. Po zamisli načelnika avstro-ogrskega generalštaba Franza Conrada von Hötzendorfa naj bi Avstro-Ogrska svojo vojsko zbrala v Beljaški, Celovški in Ljubljanski kotlini, se utrdila za Savo in tam pričakala Italijane ter nato izvedla protinapad. Ta zamisel, ki bi skoraj celotno slovensko ozemlje neposredno izpostavila spopadom, ni prevladala, temveč se je avstrijska vojska utrdila na 600 kilometrov dolgi črti. Ta črta ni potekala neposredno ob meji, temveč po naravni obrambni visokogorski črti od Karnijskih Alp (od prelaza Stelvio) do Tržaškega zaliva, pri čemer je osrednji del obrambnih črt potekal v zahodnem slovenskem visokogorskem svetu, na krasu in ob reki Soči na njenem levem bregu: od Rombona, Ravelnika, Javorščka, Lipnika, Vršiča, Vrat, Krna, Mrzlega vrha do Soče. Na desni strani Soče sta bili tolminsko in goriško mostišče. Tolminsko mostišče je branilo zlasti železniško progo do Podbrda in Bohinja ter postajo pri Sveti Luciji (Most na Soči) ter cestne povezave čez Idrijo in Čepovan do Ljubljane. Goriško mostišče je bilo utrjeno na črti Sabotin-Oslavje-Podgora-Kalvarija. Z njim naj bi branili Gorico in preprečevali prodor v Vipavsko dolino. Soški del fronte je vodil poveljnik 5. armade general pehote Svetozar Borojević plemeniti Bojna.
Boji na soški fronti so se pričeli opolnoči med 23. in 24. majem 1915. V začetnih bojih spomladi in poleti 1915 so Italijani zasedli le del nebranjenega ozemlja ob spodnji Soči, Kobarid in Bovec. Največji uspeh je bil zavzetje Vršiča, Vrat in Krna. Cadorna je nato prodor zaustavil in ukazal, naj enote na fronti počakajo okrepitve, kar je avstrijski strani omogočilo, da se je utrdila in prav tako pripeljala okrepitve. V času od junija 1915 do oktobra 1917 se je odvilo 12. soških bitk. Zadnja italijanska ofenziva na Soči je bila v 11. soški bitki, ki je potekala od 17. avgusta do 15. septembra 1917. V tej bitki so bili še zlasti krvavi boji za Škabrijel, v katerih sta se pogumno borila tudi dva slovenska polka: celjski 87. pešpolk in 2. gorski strelski polk. V 12. soški bitki med 24. in 27. oktobrom 1917, imenovani tudi ”Čudež pri Kobaridu”, je nemško-avstrijskim enotam uspel preboj fronte med Bovcem in Kobaridom. 28. oktobra je bilo soške fronte konec, nova fronta pa se je ustalila na reki Piavi, kamor se je italijanska vojska umaknila po preboju pri Kobaridu. Tu se je zmogla organizirati in ubraniti nadaljnje prodiranje nemško-avstrijskih enot.
Literatura:
David Erik Pipan: Slovenci v avstro-ogrskih vojaških gorskih enotah pred in med prvo svetovno
vojno. Ob stoletnici ustanovitve prve vojaške gorske enote na Slovenskem, 2011.
Marko Simić: Po sledeh soške fronte. Mladinska knjiga, Ljubljana 1996.
Miha Sluga: Lojalnost slovenskega vojaka med prvo svetovno vojno, diplomsko delo. Ljubljana 2007.
Petra Svoljšak: Soška fronta. Cankarjeva založba, Ljubljana 1994.
Na podlagi predvojne vojaške ureditve so bili leta 1914 v mobilizacijo zajeti letnik 1893, letniki 1890–1892 oz. vojaki na služenju vojaškega roka, letniki 1882–1889 oz. rezervisti do 32. leta starosti ter črnovojniki, stari od 33 do 42 let. Pred vojno so v avstro-ogrsko vojsko vpoklicali le tiste z dopolnjenimi enaindvajsetimi leti. Že po nekaj mesecih vojne in nato kasneje pa so zaradi velikih izgub na bojišča pošiljali vse bolj mlade in na hitro izurjene vojake. Po novem letu 1915 so naborne komisije hitele s pregledovanjem obveznikov letnika 1894, kmalu za njimi pa še letnikov 1895 in 1896. Tako so leta 1918 na vrsto prišli tisti, ki so bili rojeni leta 1900.
1. Vzhodna fronta: Prusija in Galicija
Na vzhodni fronti so na začetku vojne ruskim enotam nasproti stale šibkejše enote centralnih sil kot na zahodni fronti. Razlog za to leži predvsem v strategiji nemških vojaških poveljnikov, ki so napačno predvidevali, da naj bi bila zaradi slabe infrastrukture in velikanskega teritorija v Rusiji mogoča počasna mobilizacija in s tem nižja pripravljenost na vojno. Glavno breme vojne proti Rusiji naj bi nosila avstro-ogrska vojska, toda ruska mobilizacija je bila izvedena hitreje kot so pričakovali. Ruske enote so v vzhodni Prusiji napadle še preden so bile dejansko pripravljene za boj, in sicer predvsem zato, da bi razbremenile Francoze, nato pa so 8. avgusta 1914 začele z ofenzivo. Po začetnem uspehu je ruska vojska doživela hud poraz pri Tannenbergu v Prusiji in nato se je nemška vojska osredotočila na napad na južne ruske armade. V bojih, ki so trajali od 26. do 30. avgusta 1914, so bile ruske enote popolnoma razbite. Po bitki pri na Mazurskih jezerih od 6. do 15. septembra so se morali Rusi umakniti iz vzhodne Prusije.
Večji uspeh je imela ruska vojska v bojih z avstro-ogrsko vojsko na jugu, v Galiciji. 27. domobranski pehotni polk se je proti ruskemu bojišču z vlakom iz Ljubljane odpeljal 15. avgusta 1914 zjutraj. Že 21. avgusta sta se na 400 km širokem prostoru med rekama Vislo in Dnjestrom pri Jaroslavicah v zadnji veliki konjeniški bitk v zgodovini spopadli avstro-ogrska in ruska konjeniška divizija. V bitki so zmagali ruski kozaki. Avstro-ogrska vojska je 23. avgusta z ofenzivo na reki Visli želela dopolniti uspeh Nemcev. Tako je 27. domobranski pehotni polk 26. avgusta med napadom pri Przemyslu doživel ognjeni krst. Njihov napad je bil odbit, polk pa se je s hudimi izgubami umikal in se ponovno zbral pri Lvovu. Po vrsti hudih porazov se je avstro-ogrska vojska 11. septembra umaknila iz osrednje Galicije na reko Dunajec in v Karpate, kamor se je umaknil tudi 27. domobranski pehotni polk.
V začetku oktobra 1914 so nemške in avstro-ogrske sile potisnile Ruse nazaj na vislo in San ter deblokirale obkoljeno trdnjavo Przemysl, vendar so Rusi trdnjavo ponovno obkolili konec oktobra. Novo veliko rusko ofenzivo na Poljskem so Nemci ustavili z udarcem v bok pri Lodzu, medtem ko so se morali Avstrijci na jugu umakniti vse do Krakova, v Karpatih pa je grozil ruski preboj na ogrsko. Toda poveljnik avstro-ogrske vojske Franz Conrad von Hötzendorf je izkoristil rusko napako in je v začetku decembra napadel skozi 100 kilometrov široko vrzel med dvema ruskima armadama ter izbojeval zmago pri Limanowi in Lapanowu; Ruse je potisnil nazaj na Dunajec in tudi v Karpatih je njihov pritisk nekoliko popustil. Fronta se je ustalila na Karpatih in tudi tu se je vojna spremenila v pozicijsko vojno, ki se je vlekla od decembra 1914 do aprila 1915.
Odločilno leto na vzhodni fronti je bilo leto 1915. 27. domobranski pehotni polk se je zlasti izkazal 4. februarja v hudi bitki na Kastelik vrhu v Karpatih. 22. marca je v ruske roke padla trdnjava Przemysl in njen padec je močno odmeval. Avstro-ogrska vojska je ponovno začela prodirati z juga, vendar so jih Rusi po začetnih uspehih odbili in boji so se ustavili v visokem snegu. Centralne sile so veliko ofenzivo načrtovale za pomlad 1915. Ofenziva se je pričela maja tega leta in trajala do decembra. 2. maja 1915 so nemške in avstro-ogrske enote pri Gorlicah in Tarnowu prebile rusko obrambo in že v prvih šestih dnevih prodrle 40 kilometrov daleč. Ofenziva je trajala do avgusta 1915 in nemški ter avstro-ogrski vojaki so na tisoč kilometrov širokem odseku fronte napredovali do 400 kilometrov proti vzhodu in Rusijo, ki se je morala umakniti s Poljske in iz Litve, so s tem kar za nekaj časa izločili kot resnega nasprotnika. Fronta se je po bitki za Tarnopol septembra 1915 ustalila na črti od Černovic na jugu preko Pinska in Baranowicz do Rige na severu.
Če bi nemška vojska po ustalitvi fronte nadaljevala z ofenzivo, bi bil Rusija izločena iz bojev prve svetovne vojne. Namesto tega pa je poveljnik nemškega generalštaba Erich von Falkenhayn svoje rezerve napotil na zahodno fronto, na pomoč nemškim enotam pri Verdunu. Nemci so tako zamudili priložnost za nadaljevanje ofenzive in tokrat se je junija 1916 zanjo odločil ruski general Brusilov. V tej prvi ruski ofenzivi, ki je trajala do oktobra 1916, je Brusilov avstro-ogrsko vojsko na področju Volinije in Galicije potisnil daleč nazaj. Poleti 1916 je bil na rusko fronto drugič poslan tudi 27. domobranski pehotni polk. Prvi ruski ofenzivi so sledile še tri, ki pa niso bile tako uspešne kot prva. Demoralizacija ruske vojske je napredovala, nastajale so težave s preskrbo, na drugi strani pa je bilo nemško poveljstvo za vzhod vedno bolj trdno. Po juliju 1917 so centralne sile pridobile nazaj vso Galicijo in Bukovino, septembra 1917 so Nemci zavzeli Rigo, oktobra pa otoke Ösel, Dagö in Moon.
2. Vstop Italije v vojno in odprtje soške fronte
Avstro-ogrska vojska se je do leta 1915 bojevala na dveh frontah: srbski in ruski. Na obeh frontah je doživljala neuspehe. Po začetnem prodoru v Srbijo je avgusta 1914 v bitki na Ceru srbska vojska tako potolkla avstrijsko, da se je morala umakniti nazaj čez Drino v Bosno, črnogorska vojska pa je prodrla do Romanije in celo ogrožala Sarajevo. Podobno je bilo proti Rusom v Galiciji, kjer so se morale avstro-ogrske enote po začetnih uspehih umakniti proti Karpatom.
Čeprav je Italija 2. avgusta 1914 razglasila nevtralnost, je vendarle dala jasno vedeti, da bo v primeru porušenega ravnotežja sil na Balkanu, v skladu z določili trojnega sporazuma, zaščitila nacionalne interese in zahtevala ozemeljske kompenzacije. Že 9. decembra je uradno postavila vprašanje kompenzacij, saj je menila, da je Avstro-Ogrska s svojim posegom v Srbiji porušila ravnotežje na Balkanu. Začela so se pogajanja o ceni, ki bi jo Avstro-Ogrska morala plačati, da bi Italija ostala nevtralna. Seveda je bilo tudi v nemškem interesu, da Italija ne vstopi v vojno na strani antante, zato je pričela pritiskati na Avstro-Ogrsko. Ta je pod hudimi pritiski sicer privolila, da Italiji preda Južno Tirolsko, kjer je bilo italijansko prebivalstvo v večini, vendar šele po končani vojni. Italije ta ponudba ni zadovoljila, saj je zahtevala precej več ozemlja, tudi Trst. Nazadnje se je Italija dogovorila s silami antante in 26. aprila 1915 podpisala Londonski sporazum. V njem se je obvezala, da bo najkasneje v mesecu dni vstopila v vojno na strani antante, za protiuslugo pa so ji po zmagi obljubili Tridentinsko, Južno Tirolsko do Brennerja, Trst, Goriško-Gradiščansko, Istro do Kvarnerja, dele Dalmacije, otoka Cres in Lošinj ter nekatera druga avstro-ogrska ozemlja, na katerih so živeli Slovenci in Hrvati. Italija je 3. maja 1915 odpovedala tudi trojno zvezo.
Napetosti med Avstro-Ogrsko in Italijo so se začele takoj po izstopu slednje iz trojne zveze. Avstro-Ogrska je že dlje časa pred začetkom sovražnosti utrjevala jugozahodno mejo proti Italiji, vendar bolj v notranjosti (Tirolska, Koroška, Gorenjska), da ne bi vznemirjala Italijanov. Ko pa je postalo jasno, da je italijanska nevtralnost prehodna, je Avstro-Ogrska za obrambo več kot šeststo kilometrov dolgega jugozahodnega bojišča od Švice do Tržaškega zaliva organizirala vojsko, sestavljeno iz Landwehra (domobranstva), Honveda (ogrskega domobranstva), orožništva, stalnih obrambnih posadk, železniške in obalne zaščite ter prostovoljnih strelcev. Avstro-Ogrska ob italijanski vojni napovedi 23. maja 1915 posebne mobilizacije ni izvajala, saj je bila v glavnem izvedena že prej. Od slovenskih enot so bili v Posočju maja 1915 10. pohodni bataljoni 17., 47. in 97. polka, poleg njih pa še 9. pohodni bataljon 27. domobranskega pehotnega polka. Ta je najprej zasedel položaje južno od Tolmina, na območju Mengor, kjer je pričakal začetek vojne z Italijo. Pehota je bila večinoma sestavljena iz domobranskih in črnovojniških enot, kajti enote skupne armade so bile še na poti iz Srbije in z vzhodne fronte.
Po načrtih načelnika štaba italijanskega vrhovnega poveljstva generala Luigija Cadorne naj bi italijanska vojska obkolila Tirolsko na vzhodu in zahodu ter prodrla v Trbiško in Beljaško kotlino, glavni napad pa naj bi šel v smeri Ljubljanske pokrajine. Po zamisli načelnika avstro-ogrskega generalštaba Franza Conrada von Hötzendorfa naj bi Avstro-Ogrska svojo vojsko zbrala v Beljaški, Celovški in Ljubljanski kotlini, se utrdila za Savo in tam pričakala Italijane ter nato izvedla protinapad. Ta zamisel, ki bi skoraj celotno slovensko ozemlje neposredno izpostavila spopadom, ni prevladala, temveč se je avstrijska vojska utrdila na 600 kilometrov dolgi črti. Ta črta ni potekala neposredno ob meji, temveč po naravni obrambni visokogorski črti od Karnijskih Alp (od prelaza Stelvio) do Tržaškega zaliva, pri čemer je osrednji del obrambnih črt potekal v zahodnem slovenskem visokogorskem svetu, na krasu in ob reki Soči na njenem levem bregu: od Rombona, Ravelnika, Javorščka, Lipnika, Vršiča, Vrat, Krna, Mrzlega vrha do Soče. Na desni strani Soče sta bili tolminsko in goriško mostišče. Tolminsko mostišče je branilo zlasti železniško progo do Podbrda in Bohinja ter postajo pri Sveti Luciji (Most na Soči) ter cestne povezave čez Idrijo in Čepovan do Ljubljane. Goriško mostišče je bilo utrjeno na črti Sabotin-Oslavje-Podgora-Kalvarija. Z njim naj bi branili Gorico in preprečevali prodor v Vipavsko dolino. Soški del fronte je vodil poveljnik 5. armade general pehote Svetozar Borojević plemeniti Bojna.
Boji na soški fronti so se pričeli opolnoči med 23. in 24. majem 1915. V začetnih bojih spomladi in poleti 1915 so Italijani zasedli le del nebranjenega ozemlja ob spodnji Soči, Kobarid in Bovec. Največji uspeh je bil zavzetje Vršiča, Vrat in Krna. Cadorna je nato prodor zaustavil in ukazal, naj enote na fronti počakajo okrepitve, kar je avstrijski strani omogočilo, da se je utrdila in prav tako pripeljala okrepitve. V času od junija 1915 do oktobra 1917 se je odvilo 12. soških bitk. Zadnja italijanska ofenziva na Soči je bila v 11. soški bitki, ki je potekala od 17. avgusta do 15. septembra 1917. V tej bitki so bili še zlasti krvavi boji za Škabrijel, v katerih sta se pogumno borila tudi dva slovenska polka: celjski 87. pešpolk in 2. gorski strelski polk. V 12. soški bitki med 24. in 27. oktobrom 1917, imenovani tudi ”Čudež pri Kobaridu”, je nemško-avstrijskim enotam uspel preboj fronte med Bovcem in Kobaridom. 28. oktobra je bilo soške fronte konec, nova fronta pa se je ustalila na reki Piavi, kamor se je italijanska vojska umaknila po preboju pri Kobaridu. Tu se je zmogla organizirati in ubraniti nadaljnje prodiranje nemško-avstrijskih enot.
Literatura:
David Erik Pipan: Slovenci v avstro-ogrskih vojaških gorskih enotah pred in med prvo svetovno
vojno. Ob stoletnici ustanovitve prve vojaške gorske enote na Slovenskem, 2011.
Marko Simić: Po sledeh soške fronte. Mladinska knjiga, Ljubljana 1996.
Miha Sluga: Lojalnost slovenskega vojaka med prvo svetovno vojno, diplomsko delo. Ljubljana 2007.
Petra Svoljšak: Soška fronta. Cankarjeva založba, Ljubljana 1994.