V primežu nacistične Nemčije

Z napadom nacistične Nemčije, Kraljevine Italije in Kraljevine Madžarske 6. aprila 1941 na Kraljevino Jugoslavijo so se vojaški spopadi, ki so dotlej zajeli večino evropskega kontinenta, razširili tudi na slovensko ozemlje. Čeprav so nemške sile, ki so iz smeri Pliberka vdrle v Mežiško dolino, zelo hitro napredovale, so vendarle naletele na odpor kraljeve jugoslovanske vojske. Da naši predniki niso sprejeli nemške vojske z odprtimi rokami, ampak so se njenemu prodiranju že v začetku uprli, smo lahko kot narod izjemno ponosni. Prodirajoča nemška armada Wehrmacht je bila precej bolje oborožena, izurjena in številčno močnejša od domačih braniteljev, zato je Kraljevina Jugoslavija naposled 17. aprila 1941 tudi uradno kapitulirala. K temu je precej pripomogla tudi razglasitev fašistične neodvisne države Hrvaške, imenovane tudi NDH. Ta je pokopala upe na koncentracijo jugoslovanske vojske v osrčju države, kjer je bila v skladu z vojaškimi načrti jugoslovanskih generalov predvidena vzpostavitev frontne črte za nadaljnji boj proti Nemcem. Kako je nadalje potekal gverilski boj proti okupacijskim silam, pa je razloženo v številnih zgodovinskih delih in ga zato tu ne bomo predstavljali.

 

Nemci so v zasedeni Mežiški dolini in na Gorenjskem vzpostavili najprej vojaško upravo, vodil jo je nemški general Emerich von Nagy. Cilj vojaške uprave je bil prevzeti nadzor nad vsemi strateškimi surovinami in gospodarsko pomembnimi objekti, omejiti gibanje prebivalstva ter zaseči vse zaloge orožja. Vojaška uprava je trajala do 14. aprila, ko jo je zamenjala civilna uprava za Gorenjsko in Mežiško dolino s sedežem na Bledu. Do decembra leta 1941 jo je vodil Franz Kutschera, za njim pa do konca vojne dr. Friedrich Rainer.

 

Od delovanja nemške civilne uprave se bomo omejili na gospodarstvo. Nemci so najprej naredili splošno analizo za Mežiško dolino in preverili tudi dve največji industrijski družbi, jeklarno v Guštanju ter rudnik Mežica. Guštanjska jeklarna je bila ob začetku okupacije v lasti nemškega koncerna Böhler, delo v njej pa je mirovalo do 19. aprila 1941. Takrat so zagnali proizvodnjo v obratih jeklarna, kovačnica in valjarna. Koncern Böhler je imel pred vojno sedež v Beogradu, a so ga s sklepom na skupščini delničarjev v Mariboru 13. novembra 1941 prenesli v Guštanj. V tistem času so grofu Aleksandru Thurnu zaplenili ves lastniški delež in ga nakazali deželi Koroški v korist nemške države.

 

Kmalu po začetku okupacije, 31. maja 1941, se je upokojil dotedanji glavni direktor jeklarne v Guštanju oziroma na današnjih Ravnah na Koroškem, inženir David Lorberau. Njegov naslednik baron Constantin Ungern von Sternberg se je le nekaj dni pred napadom Nemčije na Kraljevino Jugoslavijo, 1. aprila 1941, zaposlil v guštanjski jeklarni. Po njegovem odhodu na drugo delovno mesto v Nemčiji pa je glavni direktor leta 1944 postal inženir Albert Kielhauser. Na tem delovnem mestu je ostal do svoje smrti 3. maja 1945, ko je bil žrtev partizanskega napada.

 

Že maja 1941 je guštanjsko jeklarno obiskal organizacijski vodja Nacional-socialistične nemške delavske stranke (NSDAP) in vodja Nemške delavske fronte (DAF) dr. Robert Ley s številnim spremstvom. Delavce in uradnike jeklarne je nagovoril pred jeklarno, o čemer pričajo ohranjene fotografije.

 

Glede na uničenje prometne infrastrukture v aprilski vojni leta 1941 ni presenetljivo, da je večje naročilo za guštanjsko jeklarno prišlo iz mariborskih železničarskih delavnic, saj so naročili 90 ton odbojnih vzmeti, kar je zagotovilo delo v jeklarni, kovačnici in valjarni za nekaj tednov. Jeklarna je hitro dobila izvozna dovoljenja in sklenila trgovske pogodbe z Italijo, Hrvaško (NDH) in Bolgarijo.

 

Kljub velikim potrebam nemške vojske po orožju je morala družba Böhler tudi med okupacijo veliko vlagati v posodobitev proizvodnje, saj je bila jeklarna v primerjavi z nemškimi jeklarnami nekonkurenčna, njena proizvodnja je slonela na zastarelih strojih. To so v svoji analizi ugotavljali že Nemci ob začetku okupacije. Zanimivo je, da so med vojno v guštanjski jeklarni ugasnili še zadnjo delujočo pudlovko. Za zmanjšanje razvojnega zaostanka za nemškimi jeklarnami in ob pridobitvi naročil za nemško vojsko so leta 1943 zgradili obrat za izdelovanje torzijskih vzmeti, njegova mesečna proizvodnja je dosegala 20.000 torzijskih vzmeti. Druga večja investicija v guštanjski jeklarni med vojno je bila dograditev proizvodne hale za izdelavo reber za lovska letala Messerschmitt, da vseh manjših vlaganj v obnovo opreme niti ne naštevamo.

 

Guštanjska jeklarna se je soočala tudi z nezadostno oskrbo z električno energijo. Jeklarna je sicer imela manjšo hidroelektrarno, vendar pa z njo še zdaleč niso mogli pokriti vseh potreb po električni energiji. Ta je bila še do leta 1935, poleg parnega stroja, edini vir električne energije, ki pa ni zadoščal takratnim proizvodnim potrebam. Po izgradnji 20-kV daljnovoda od Velenja do Guštanja v letu 1938 so se razmere izboljšale. Med vojno pa se je izkazalo, da tudi ti viri električne energije niso bili zadostni. Nemški okupator je zato precej vložil v izgradnjo hidroelektrarn Žvabek, Labot in Dravograd ter 100-kV daljnovodov na južno in gornjo Koroško. Kako odvisna je bila guštanjska jeklarna od dobavljene električne energije, ponazarja tabela za obdobje 1940–1942.

 

 

	Preskrba z električno energijo v jeklarni na Ravnah (v letih)	Prejeta količina električne energije (v kWh)	Proizvedena električna energija (v kWh)	Porabljena električna energija (v kWh)
	Leto 1940	1.117.440	154.731	1.272.171
	Leto 1941	1.250.870	158.000	1.408.870
	Leto 1942	1.549.700	123.277	1.672.977

 

Podatki iz tabele kažejo, da je bila proizvodnja lastne električne energije s hidroelektrarno na reki Meži dokaj uravnotežena, kljub padcu leta 1942 za 20 odstotkov v primerjavi z letom 1940. Je pa skupna poraba električne energije v jeklarni naraščala in bila v letu 1942 za dobrih 400.000 kWh višja kot leta 1940. In če je delež lastne električne energije leta 1940 še znašal 12 odstotkov, je do leta 1942 padel na 7,3 odstotka. Vsi ti podatki nazorno prikazujejo, kako močno odvisna je bila guštanjska jeklarna od dobave električne energije.

 

Dne 6. maja 1941 je bilo v jeklarni zaposlenih 476 delavcev, od tega 3 ženske, 51 mladoletnih delavcev in 413 odraslih delavcev. Do konca leta 1942 se je število zaposlenih dvignilo na 1.011 delavcev (101 uslužbenec, 868 drugih delavcev in 42 delavcev z vzhoda). Slednji so najverjetneje bili prisilni delavci iz okupiranih vzhodnoevropskih držav. V jeklarni je že od oktobra 1943 delalo tudi 35 francoskih prisilnih delavcev. Nemci so jim v poročilih pogosto očitali zelo slabo delovno vnemo, saj jih je samo 5 delalo 28 dni v mesecu in 11 ur na dan, kolikor je znašala »norma« za prisilne delavce. A se glede na težke delovne razmere v jeklarni ne gre čuditi, da je več kot 20 francoskih delavcev delalo manj kot 15 dni v mesecu, nekateri pa celo 8 ali pa samo 5 dni v mesecu. Kot vzrok za izostanek od dela so delavci navajali bolezen.

 

Nekoliko točnejše podatke o prisilnih delavcih lahko najdemo od 1. februarja 1944 naprej. V matičnih knjigah zaposlenih so zapisi o 24 Francozih, 117 Italijanih, 74 Nemcih (nemških državljanih) in 134 Slovencih, ki so imeli nemško državljanstvo na preklic. Hrvatov je bilo zaposlenih 79 in so jih ločili glede na veroizpoved, na rimokatoliško in pravoslavno. »Pravoslavni Hrvati« so bili zelo verjetno Srbi, ki so živeli na območju NDH. Med zaposlenimi so bili še Litovec, delavki iz Rusije in Ukrajine (obe sta imeli dodatno oznako, in sicer delavki z vzhoda) ter zaščitenec nemške države. Skupno so bili od 1. februarja 1944 do konca vojne v guštanjski jeklarni zaposleni 304 tuji delavci. Od teh jih je 281 stanovalo v delovnem taborišču ob guštanjski jeklarni, 17 pa se jih je vozilo iz Dravograda.

 

Iz pripisov knjigovodje knjige delavcev je razvidno, da so nekateri tujci izkoriščali svoj dopust za pobeg k uporniškim gibanjem ali k tukajšnjim partizanom. Zelo uspešni pri tem so bili Francozi in Italijani, ki so lahko odšli na dopust v domače kraje, po navadi pa se niso več vrnili. Kot zanimivost naj omenimo, da se je zadnji delavec, zabeležen v matični knjigi delavcev za časa vojne, zaposlil v jeklarni 2. maja 1945.

 

Nemci so ob analizi gospodarstva Mežiške doline navedli, da je proizvodnja v guštanjski jeklarni zastarela in potrebna posodobitve. Leta 1942 so porušili zadnje jeklarske peči, imenovane pudlovke, in druge stare proizvodne naprave.

 

Poleg izgradnje tovarne torzijskih vzmeti in obrata za izdelavo reber za letalska krila leta 1943 so v letu 1944 znašale investicije 2.654.500 reichsmark (RM). Od tega zneska so v jeklarni investirali za 460.000 RM, saj so kupili novo električno peč z zmogljivostjo 6–8 t z vso dodatno opremo in plačali stroške prevoza ter montaže. V livarni so iz Kapfenberga kot rezervo nabavili kompresor Tandem za 3.000 RM. V valjarni so imeli investicij za 900.000 RM in so v celoti prenovili valjarno, posodobili  progo ter nabavili nove obločne peči. Namestili so nov pogonski motor in zamenjali električne instalacije ter posodobili oskrbo s plinom in vodo. V tovarni gredic Achsenfabrik so nabavili dva krožno ležajna vrtalna stroja in kovaški stroj s 300 t močmi. Naložba je stala 35.000 RM. V mehanični delavnici so izvedli za 16.000 RM investicij, saj so naredili prizidek k dotedanji proizvodni hali. V tovarni torzijskih vzmeti so nabavili nove delovne stroje, vredne 301.500 RM. V tovarni reber za letalska krila so investirali 219.000 RM v posodobitev delovnih strojev in nabavo novih. V energiji (energetiki) in obratih za oskrbo so za 300.000 RM posodobili električne in plinske napeljave ter toplovodno ogrevanje. V upravnih zadevah je bilo investicij za 60.000 RM, predvsem za gasilne aparate in telekomunikacijski sistem Fernmeldeanlagen. Ker je imela jeklarna tudi svojo tovarniško poklicno šolo, so zanjo namenili 160.000 RM. Za nepredvidene naložbe so rezervirali še 200.000 RM.

 

NENADEN UMIK NEMCEV IN KONEC VOJNE

V drugi polovici leta 1944 je nemška oblast poleg zaposlenih začela zmanjševati tudi vsa za vojno nepotrebna naročila. V zadnjem letu vojne so se tudi krepili partizanski napadi na daljnovodne napeljave, ki so oskrbovale jeklarno z električno energijo, zato je bilo delo vedno bolj moteno. Kljub temu pa je umik Nemcev iz Guštanja potekal šele 8. maja 1945, torej na dan podpisa nemške kapitulacije. Po svoje je umik razumljiv zaradi bližanja fronte, podpisa kapitulacije in umika nemške vojske. Po drugi strani pa je vendarle zelo nenaden, saj delujoča nemška uprava vse do zadnjega ni kazala znakov razkroja. Jeklarna je konec vojne dočakala skoraj popolnoma nepoškodovana, saj so delavci oblikovali posebne delavske straže. Te so v zadnjih dneh vojne preprečile, da bi umikajoči se vojaki hrvaške države NDH, četniške in druge enote kolaboracionističnega vojaštva uničili jeklarno.

 

Po drugi svetovni vojni je vodenje železarne začasno prevzel Franc Mrkva, za njim Franjo Mohorič kot delegat ministrstva za industrijo in rudarstvo, leta 1946 pa Gregor Klančnik. Delo v jeklarni je postopoma prehajalo v ustaljene tirnice, čeprav izzivov za novo vodstvo ni bilo malo.

 

Ob koncu si lahko zastavimo vprašanje, kako je na delo jeklarne vplival revolucionarni obračun nove komunistične oblasti z vojnimi poraženci ter vsemi resničnimi in domnevnimi sodelavci okupatorja, ki se je začel takoj po koncu vojne. Množica vojaštva tako zmagovite kot poražene strani, zasedenost prometnih povezav, otežena dobava surovin, delo politične policije OZNA in njeno iskanje resničnih ter domnevnih sodelavcev okupatorja, političnih nasprotnikov nove oblasti, ter njihovo fizično uničenje so dejavniki, ki so gotovo vplivali na jeklarsko proizvodnjo v prvih povojnih tednih. Odgovor na ta vprašanja lahko dobimo šele z nadaljnjimi zgodovinskimi raziskavami. Čeprav so te zaradi pomanjkljivo ohranjenega arhivskega gradiva zelo otežene, bo vendarle treba v prihodnosti zagristi tudi v ta zgodovinski izziv. 

 

 

VIRI IN LITERATURA: