Kakor drugod po Ljubljani so tudi Savsko kolonijo pomagali graditi številni prostovoljci. To je bilo povojno obdobje: prva petletka (1947 – 52), ko je bilo vse v znamenju političnega in gospodarskega preobrata. Pomembna procesa tega časa sta bila nagla urbanizacija in izgradnja socialistične družbe. Vsi so delali za obnovo, elektrifikacijo in industrializacijo domovine. Obnova je pomenila čim več urbanističnih in gradbenih projektov v čim krajšem času. Gradnja se je najprej usmerila v industrijske in vojaške objekte, nato pa še v stanovanjske.
Pred Savsko kolonijo …
Že v obdobju med obema svetovnima vojnama, leta 1929, je na Vilharjevi ulici nastala delavska kolonija, kompleks stanovanjskih zgradb za železniško postajo, namenjenih zaposlenim v ljubljanski carinarnici. Sestavljen je iz petih stanovanjskih enot – treh enonadstropnih in dveh trinadstropnih, zbranih okoli notranjega zelenega dvorišča. Stavbo carinarnice na drugi strani ceste je 1945 porušila bomba. Carinarniška kolonija je zgodnje delo arhitekta Iva Spinčiča. Delavska kolonija s poudarjenimi zunanjimi elementi, venci in stolpi, je danes del Savskega naselja ter zavarovana kot kulturna dediščina.
Nastajanje Savske kolonije
Savska kolonija oziroma poznejše Savsko naselje je bilo največje organizirano gradbišče v Ljubljani po osvoboditvi. Nastajalo je od prvih povojnih let v trikotniku med Linhartovo, Šmartinsko in Topniško, pozneje (1968, 1969) pa so ga še dograjevali do Črtomirove ulice. Znotraj naselja je speljana Savska cesta.
Prvotno jedro naselja so bile enonadstropne stanovanjske hiše z več stanovanji in z zidanimi drvarnicami na dvorišču. Te hiše so postavili med Endliherjevo ulico, Ulico Majke Jugovićev (sedaj Knobleharjevo ulico) in Ulico Luize Pesjakove. Na zunaj spominjajo na prve delavske stanovanjske hiše.
V petdesetih letih so naselje intenzivno dograjevali predvsem z dolgimi tipskimi prostostoječimi bloki, ki so postavljeni v smeri SV – JZ po obodu in v notranjosti naselja. Naselje so postopoma gradili številni investitorji in podjetja: JLA, Zavod za stanovanjsko gradnjo, Megrad, Gradis, Obnova, Tehnika in SGP Grosuplje po načrtih različnih arhitektov (D. Bohinec, I. Arnautović, M. Mihelič, S. Kristl, S. Rohrman, M. Kos, Omersa, Cirman in drugi).
Leta 1958 je bil izrisan zazidalni načrt in načrt zunanje ureditve za Savsko naselje.
Urbanistično postavitev petih savskih stolpnic sta zasnovala Božidar Gvardijančič in Milan Mihelič, investitor je bil Zavod za stanovanjsko izgradnjo OLO Ljubljana, gradilo je podjetje GIP Gradis med 1958 in 1962.
Vsaka stolpnica ima dve kletni etaži, pritličje, štirinajst nadstropij. Pri stolpnicah je šlo za napredno klasično gradnjo. Eno nadstropje sestavljajo štiri stanovanja, ki so razporejena okrog središčnega stopnišča. Razgledno teraso so oblikovali zaradi navdušenosti nad življenjem visoko nad tlemi in vzorov moderne pri teh prvih primerih stanovanjskih stolpnic v Ljubljani. Novost je bil tudi gospodinjsko-sanitarni vozel – inštalacijski blok, postavljen na sredino stanovanja. Nanj so vezani kuhinja, kopalnica in sanitarije. Okrog tega pa so nanizani in s krožno potjo povezani še drugi prostori. Stolpnica, ki je švedska iznajdba, je bila nova oblika kolektivne stanovanjske stavbe in nov element pri oblikovanju mestnega prostora. Prve stolpnice v Ljubljani so bile realizirane po načrtih Ilije Arnautovića in Milana Miheliča skoraj istočasno med leti 1957 in 1961 na Roški cesti in v Savskem naselju.
Prvi primer sistemske montažne gradnje v Ljubljani predstavljajo leta 1965 zasnovani in pet let pozneje dokončani bloki ob Črtomirovi ulici v Ljubljani. Bloki so delo arhitekta Ilije Arnautovića. Grajeni so po sistemu Jugomont.
Namesto kombinacije različnih stanovanj v enem objektu so drug ob drugega nanizani tematski bloki garsonjer, eno-, dvo- in trisobnih stanovanj. Z zunanje strani zgradbe jih prepoznamo po različno obravnavanih fasadah, na katerih posebej izstopata dva elementa: skupni zunanji hodniki („laubengangi“) na severni strani bloka enosobnih stanovanj in veliki balkoni objekta garsonjer, ki v vseh primerih zasedajo celotno površino fasadne ploskve in tvorijo rahlo, satasto zunanjo plast objektov.
V prvem desetletju 21. stoletja so zgradili modernejše stanovanjske bloke na Knobleharjevi ulici in ob Savski cesti, to sta kompleksa Savski kamen 1 in 2.
Leta 1957 je Savska kolonija kot prva v Ljubljani dobila preskrbovalni center, v katerega so bili vključeni mlekarna, mesarija, pekarna, trgovina z zelenjavo in trgovina z manufakturnim in galanterijskim blagom.
Literatura:
– Bernik, S. Milan Mihelič : arhitektura med stvarnostjo in vizijami. Ljubljana, 2011.
– Mercina, A.: Ilija Arnautović. Socializem v slovenski arhitekturi. Ljubljana, 2006.
– Mihelič, B.: Urbanistični razvoj Ljubljane. Ljubljana, 1983.
– Nikšič, M. in drugi: Dragocena urbanistična dediščina – Savsko naselje. Ljubljana : MOL in Urbanistični inštitut Slovenije, 2013.
