Štiriletna vojna vihra je na slovenskem zapustila mnogo neizbrisanih sledi, ki so se zarisale v zemljo, v življenje in smrt. Številna pokopališča padlih vojakov spominjajo na žrtve dolge, počasne morije na frontnih linijah. Nagrobniki na pokopališčih po vsej Sloveniji sporočajo o vojakih, ki so padli daleč od doma. Nekateri so imeli srečo in so se vrnili, vendar so številni zaradi posledic vojne in bolezni kmalu po vojni umrli.
Vse močnejše in poglobljeno zanimanje za dogajanje v prvi svetovni vojni zgodovinarji opažajo šele zadnjih 25 let. Razlog za odrinjenost tega obdobja v pozabo je poraz avstro-ogrske armade in razpad monarhije ob koncu vojne. Naši možje in fantje so se vrnili iz front v novoustanovljeno jugoslovansko državo, ki se ni menila zanje, ker so bili nekdanji pripadniki vojske razpadle Avstro-Ogrske monarhije. Nekoliko bolje so jo odnesli Slovenski prostovoljci v Srbski vojski – dobrovoljci, ki so vojno končali na strani zmagovalcev. Še slabše pa so jo odnesli Slovenci na Primorskem, ki so se znašli v tuji italijanski državi.
Novim državljanom v julijski krajini so novi oblastniki kratili pravico do izražanja ali druženja, nekdanji avstro-ogrski vojaki so se znašli v praznem prostoru brez spomina. Večinski spomin vojakov je bil odrinjen v polje družinskega in ožje lokalne skupnosti.
Medtem, ko je bil spomin na drugo svetovno vojno v Sloveniji zelo močan in podprt z državnim aparatom, so vrednote neke drugačne domovine in cesarja postale tuje. Marsikateri drobec Avstro-Ogrske vojne dediščine z nemškimi napisi je bil zato poškodovan, odstranjen ali pa je ostal nezaščiten, kot tudi spomenik cesarja Franca Jožefa, ki je v času Avstro-Ogrske stal pred stavbo Posojilnice v Šmarju.
Sledi vojne so ujete v spominih, dnevniških zapisih, pismih, razglednicah, dopisnicah, ki so jih pošiljali vojaki svojim domačim. Podobe vojakov so ujete v številnih fotografskih posnetkih, ki jih svojci že tretje ali četrte generacije hranijo v svojih družinskih arhivih. Spomin na dneve prve svetovne vojne je ohranjen v šolskih in župnijskih kronikah. V arhivih so ohranjeni številni dokumenti, ki pričajo o vojnem in civilnem dogajanju. Beremo lahko raznovrstno literaturo, zgodovinske razprave ali zapise v časopisih iz tistega časa.
