Umetnostni zgodovinar dr. Sergej Vrišer je oltar opredelil kot delo celjskega baročnega mojstra Ferdinanda Galla, ki se je na Celjskem uveljavil kot cerkveni kipar v petdesetih letih 18. stoletja in slovel po slikovitih oltarnih kompozicijah. Glavni oltar na Gori Oljki šteje Vrišer za enega izmed njegovih najboljših del: »Pogumno se je odrekel konvencionalni oltarni obliki s stebri in postavil v prostor zgolj usločeno, rokokojsko ornamentirano steno, pod katero se odvija skoraj neodvisno od arhitekture, deloma že prostoplastično zasnovani prizor zadnje večerje.«
Za mizo, ki sega v prostor, je Gallo v naravni velikosti posedel Jezusa in apostole kot v prizoru Zadnje večerje. Apostoli so upodobljeni v živahnem pogovoru in gibanju, dinamiko prizora pa stopnjujejo bogato nagubana oblačila, poudarjene oči in razvihrane brade. Ozadje prizora tvori rokokojsko ornamentirana stena. Gallo je upodobil Jezusa v trenutku, ko lomi kruh. Nastanek oltarja je datiran v mojstrovo zgodnejše obdobje, v čas med 1760 in 1770. Mogoče je bil oltar celo izdelan za veliko slovesnost leta 1767, ko so na Goro Oljko prenesli katakombnega svetnika sv. Teodorja. V zapisniku iz leta 1768 se bere, da je dragoceno relikvijo pridobil komtur Helfenthal v Rimu in jo prepeljal na Dunaj, kjer so telo svetnika oblekli v dragocena, z zlatom in srebrom krašena oblačila. 3. maja 1767 so relikvijo položili v krsto v cerkvi na Gori Oljki. Krsta je bila steklena in sta jo podpirala dva angela.
V rokokojsko steno glavnega oltarja je umeščena slika Fortunata Berganta Jezus v vrtu Getsemani. Cevčeva je mnenja, da je slika za Goro Oljko nastala v letih 1764 in 1765. Takrat je namreč Bergant ustvarjal v Savinjski dolini; leta 1764 je naslikal za župnijsko cerkev v Žalcu tri slike, leta 1765 pa dve sliki za frančiškane v Nazarju.
