Od vsega začetka se je Župančič ukvarjal tudi z otroško poezijo. Sprva jo je objavljal zlasti v mladinski literarni periodiki, že leta 1900 pa je izšla njegova prva zbirka otroške poezije. Ker je bilo to ravno v času okoli velike noči, ji je dal naslov Pisanice. Črpal je iz slovanske ljudske pesmi, doživetja pa zajemal iz svojega otroštva v Beli krajini. Leta 1912 je izdal slikanico z naslovom Lahkih nog naokrog. Čeprav gre za prevod iz nemškega jezika, veljajo Župančičevi verzi za kvalitetnejše od samega izvirnika.
V naslednjih letih, ko si je Župančič ustvaril družino in dobil sina, je otroški svet doživljal še bolj intimno. Leta 1915 je zasnoval svoji najboljši pesniški zbirki za mladino. Najprej je izšla zbirka Sto ugank, ki prinaša sto pesniških metafor za opravila na podeželju in pojave v naravi, konec leta pa še zbirka Ciciban in še kaj, ki vsebuje vzgojne, šaljive pa tudi globoko miselne otroške pesmi. Na ime Ciciban naj bi Župančič naletel v Srpskem rječniku Vuka Karadžića, kjer se to ime pojavi v eni izmed ugank. Izraz mu je bil zelo všeč in je z njim poimenoval svojega knjižnega junaka. Sam izraz je pri nas kmalu prišel v splošno rabo in danes označuje predšolskega otroka.
Župančič je napravil tudi nekaj odličnih prevodov otroških pesmi (Palčki Poljanci, Pokoncu izpod korenin). Po njegovi smrti je izšlo več izborov njegove otroške lirike, med katerimi so najbolj prepoznavni Mehurčki. Prvič so z ilustracijami Marlenke Stupica izšli leta 1952, do danes pa je bilo že preko dvajset ponatisov.
