Župančičeva proza se nanaša zlasti na eseje, literarne kritike, predavanja, politične članke ipd. Med njegovimi eseji je eden bolj pomembnih esej z naslovom Adamič in slovenstvo iz leta 1932, kjer se ukvarja s problemom izseljenstva in je svoj čas sprožil številne polemike v javnosti. Zelo pomembni so tudi njegovi prispevki o slovenskem jeziku. Poleg tega je napisal nekaj spominskih črtic (Štacunar Andrej, Ivanič in Panijan, humoreska Varalo), ki jih je prav tako objavljal v periodiki.
Župančič je bil velik privrženec pesnika Franceta Prešerna. Njegov govor na Prešernovi akademiji Društva slovenskih književnikov v Narodnem gledališču, ki je bil leta 1926 pod naslovom Beseda o Prešernu objavljen v Ljubljanskem zvonu, je eden najlepše napisanih sestavkov o Prešernu pri nas.
Del Župančičevega literarnega opusa je tudi dramatika. V njegovi literarni zapuščini so se ohranili dramski poskusi, v literarnih revijah pa je objavil nekaj krajših dramskih del. Med njimi velja za najbolj uspelo enodejanka z naslovom Noč na verne duše iz leta 1904. Dogajanje je postavljeno v zvonik vaške župne cerkve v noči po dnevu mrtvih, in sicer v času agrarne krize v Beli krajini.
Leta 1924 je izšlo Župančičevo edino dramsko delo v knjižni obliki tragedija v petih dejanjih Veronika Deseniška, ki je bila še istega leta uprizorjena v ljubljanski Drami. Delo je bilo sprva zasnovano kot trilogija, a zaradi preveč odklonilnih kritik Župančič dela ni nadaljeval. Kritike je zlasti motilo dejstvo, da se je vsebinsko umaknil daleč v preteklost in besedilo preveč lirično zasnoval.
Leta 1929 je Oton Župančič postal upravnik slovenskega Narodnega gledališča. Pred tem je bil dramaturg in je za potrebe gledališča prevedel večje število dramskih del. Še dandanes slovi kot odličen prevajalec. Prevedel je petnajst Shakespearovih dram, prevajali je tudi Danteja, Goetheja, Puškina, Molièra itd. Prevedel je Dickensovega Oliverja Twista, zlasti pa slovi po prevodu Rostandove igre Cyrano de Bergerac, ki se po kakovosti kosa z izvirnikom.