Uvodni nagovor, ki ga je ob odprtju razstave pripravil Nani Poljanec.
Nocoj je zgodovinski večer tukaj v Knjižnici Medvode, rojstnem kraju Tomaža Hostnika, kjer odpiramo razstavo njegovih izbranih študijskih likovnih del: risb, skic, grafik, kolažev in slik. To je prva Tomaževa posthumna razstava v tem konceptu. Pobudnica in organizatorica razstave je Mateja Pucelj, Tomaževa nečakinja, pri izboru in postavitvi pa je pomagal kolega Dare Pokorn, član Novega Kolektivizma.
Tomaž Hostnik je bil človek nezdružljivih nasprotij, obenem katoličan, komunist in član Laibacha.
Tomaž Hostnik se je rodil leta 1961 v Medvodah. Po zaključenem šolanju na Srednji oblikovni šoli v ljubljanskih Križankah, kjer so bili njegovi sošolci bodoči kolegi: Dejan Knez, Roman Uranjek, Ervin Markošek in drugi, je pričel študij likovne pedagogike na takratni Pedagoški akademiji. Kot 20-letnik se je pod psevdonimom Ivo Saliger, kot gramofonist ter kasneje tudi kot pevec pridružil trboveljski zasedbi Laibach in pomagal sooblikovati njen koncept. Velja tudi za enega od ključnih utemeljiteljev filozofije skupine in soavtor zloglasnega manifesta, imenovanega 10 točk konventa. Prispeval je tudi pomemben delež k prvim razstavam Laibach Kunsta.
Tomaž Hostnik je pomagal sooblikovati koncept skupine Laibach in prispeval pomemben delež k prvim razstavam Laibach Kunsta.
Nekaj mesecev pred smrtjo je z Laibach nastopil na ljubljanskem festivalu Novi Rock. Takrat je nastala tudi ena njegovih legendarnih fotografij, ki jo je posnel fotograf Jože Suhadolnik, ko ga je iz publike zadela steklenica, nakar mu je po bradi stekel tanek curek krvi. Hostnik se na rane ni oziral, temveč je v diktatorski, skoraj mussolinijevski pozi dalje vpil:
“Cari amici soldati, i tempi della pace sono pasati! (Dragi prijatelji vojaki, čas miru je mimo!)”
Po omenjenem koncertu je z Laibach nastopil še na kultnem koncertu v Zagrebu, ki ga je zasedba poimenovala Dotik zla. Natanko deset dni kasneje se je takrat komaj 21-letni Hostnik, po nekaterih navedbah verjetno v globokem izbruhu delirija, pomešanem z izrazito čustveno nestabilnostjo, v bližini Medvod obesil na kozolcu – enem najmočnejših simbolov slovenstva. Ob njem naj bi našli besedilo Laibachove Apologije – pesmi, ki je postala del manifesta skupine, ki je bila kasneje uglasbljena kot del zvočne kulise za predstavo Krst pod Triglavom. Kozolec, na katerem je Hostnik končal svoje življenje, pa je našel svoje mesto na naslovnici Laibachove Rekapitulacije (1980–1984). Nekaj njegovih pesmi in umetniških del je bilo objavljenih tudi v tematski številki revije Problemi, ki jo je leta 1985 pripravilo umetniško gibanje Neue Slowenische Kunst.
Sam sem zasedbo Laibach prvič v živo spoznal na koncertu v Celju v drugi polovici osemdesetih let, sledil je kultni koncert v Trbovljah leta 1990. Leta 1992 pa sem organiziral nepozabni koncert Laibach grüst Rohitsch Sauerbrunn v nedokončani betonski dvorani KC Rogaška Slatina s spremljajočim performansom Kovači bodočnosti.
Leta 2008, ko sem pripravljal knjigo in spremljajočo razstavo Filografska zbirka Ljudskega muzeja Rogaška Slatina, sem si želel imeti v zbirki tudi Hostnikov podpis. Stopil sem v stik s njegovim očetom Marjanom in doživel veliko presenečenje: ko sva vstopila v Tomaževo sobo, ki je bila po 27 letih nedotaknjena, kot da bi vstopil v svetišče, mi je Marjan podaril Tomažev potni list za muzejsko zbirko.
Druga velika prelomnica pa se je zgodila januarja 2017, ko smo na željo kolega režiserja Igorja Zupeta obiskali Marjana in posneli njegovo izpoved o Tomažu za LP-film Laibach – Glasba je časovna umetnost, film o prvem uradno izdanem albumu skupine Laibach v Jugoslaviji.
Tretja prelomnica pa se odvija nocoj z odprtjem pričujoče razstave, ki jo odprimo s Tomaževo Apologijo Laibach.
APOLOGIJA LAIBACH Od kdaj, sinovi resnice, ste bratje noči? Kaj roke vaše s krvjo rdeči? Eksplozija v noči je roža gorja Opravičiti z njo se ničesar ne da Razbiti mogoče oltarja ni Oltarja laži, ki oblike množi Brezmadežna slika, brezbolne luči Edina zavetja srhljivih noči Otroci duha smo in bratje moči Katere obljuba se ne izvrši Smo črni duhovi od tega sveta Opevamo noro podobo gorja Razlaga je bič in ti krvaviš: Po stotič razbijte zrcalo sveta – Vaš trud je zaman. Presegli smo noč: Naš dolg je poplačan In naša je luč! Tomaž Hostnik, 1982
