26. julija 1876. leta se je na pristavi Komenda pri Reberci na Avstrijskem Koroškem Mariji Brumnik rodil nezakonski sin Ožbolt. Mati Marija je služila pri kmetu Miklavcu in tam spoznala Janeza Ilauniga, ki je bil za volarja pri istem kmetu. Nezakonska mati je bila od rane zore do teme na polju in za sina Ožbolta ni mogla skrbeti. Skrb in vzgojo zanj sta prevzela materina starša. Tako sta dedek in babica Brumnikova nadomestila malemu Ožbeju očeta in mater, ki ju je videval le ob nedeljah.
Ožbolt Ilaunig je dopolnil 7 let in čas je bil za vstop v šolo. Najbližja šola je bila v Žitari vasi, kamor pa je bilo predaleč. Prvo učenost v slovenskem in v nemškem jeziku je dobil pri ″vaškem učitelju″ v Suhi. Šolske oblasti so po enem letu ugotovile, da Ožbolt ni njihov učenec, zato je 1884. leta moral začeti obiskovati šolo v Žitari vasi.
Čitati se je Ožbolt naučil hitro in knjige so postale njegove nepogrešljive spremljevalke tudi na paši. Z branjem knjig si je bogatil znanje in ob koncu šolanja v Žitari vasi je bil med najboljšimi učenci.
Kljub revščini sta mu oče in mati izpolnila željo in ga poslala v Celovec v gimnazijo. Kot nezakonski otrok je imel za uspešno šolanje le malo možnosti, zato sta se mati in oče odločila za poroko. Prvo leto šolanja na nižji gimnaziji je stanoval pri sestrični Katri, v drugem letniku pa se je preselil v Marijanišče. 1892. leta je končal nižjo gimnazijo in se vpisal v višjo gimnazijo.
S smrtjo očeta 1895. leta je izgubil tudi domačo finančno pomoč. Mati je ostala sama z dvema majhnima otrokoma: hčerjo Marijo, staro 6 let, in sinom Ivanom, starim 1 leto. Za dokončanje šolanja na gimnaziji si je moral sam zaslužiti denar z inštrukcijami. Ker je bil znan kot dober dijak, je imel inštrukcij zelo veliko. Po končani gimnaziji je hotel postati duhovnik, po enem letu študija pa si je premislil in se vpisal na študij prava na graškem vseučilišču. Ker od doma ni imel nobenih prihodkov, si je za študij najemal posojila. Študij je zaključil 1905. leta.
1904. leta je nastopil službo kot sodniški pripravnik pri deželnem sodišču v Celovcu. 1905. leta je promoviral za doktorja prava na graškem vseučilišču. 1908. leta je postal sodnik.
Poklicna pot ga je vodila na sodišče v Celovcu, kjer je bil v službi kot sodnik. Od 1904. do 1907. leta je na sodišču v Voitsbergu sodil pravico le en mesec, nato pa eno leto še v Šentvidu ob Glini. V časopisu je prebral, da je premeščen na novo delovno mesto adjunkta na sodišču v Sv. Lenartu v Slovenskih goricah.