V Gorišnici, enem od najstarejših naselij na Ptujskem polju (nekoč Sv. Marjeta niže Ptuja), stoji Dominkova domačija, ena redkih v izvirni obliki ohranjenih cimprač, stavb tradicionalnega, lesenega kmečkega stavbarstva iz 18. stoletja. Domačija je edinstven primer v celoti ohranjenega panonskega doma malega kmeta v tem prostoru.
Panonske hiše so pritlične, ozke lesene stavbe, v katerih si stanovanjski in gospodarski prostori sledijo v ravni vrsti pod eno streho (stegnjeni dom), ali pa je gospodarski del pravokotno priključen stanovanjskemu (dom na vogel ali »akl«) (Skalicky, 1996: 995). Njena širina povprečno znaša 4–5 metrov, višina pa ne presega 5,5 metra. V panonskem svetu so osnovni material za gradnjo hiš predstavljali les, šibje, ilovica, slama in kamen. Cimprane hiše (beseda cimper izvira iz nemškega izraza zimmern – tesati) so zgrajene iz vodoravno položenih, grobo obtesanih brun. Obmetane so z blatom in pobeljene z apnom. Strehe so krite s slamo, mala okna pa zaščitena z železnimi križi in lesenimi polkni. Bivalne prostore predstavljajo veža, kuhinja, velika soba (hiša), mala soba (hiška) in shramba (špajza). Stanovanjskemu delu hiše sledijo gospodarski prostori: zrnska klet (kašča), v kateri so hranili žito, nato sledi parna (prostor v nadstropju gospodarskega poslopja, namenjen spravilu snopja pred mlatvijo in pozneje slame in sena) in za njo skedenj (gumno), na koncu je hlev (štala).
Kdaj natančno je nastala Dominkova domačija, ni znano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je bila zgrajena na prelomu 17. in 18. stoletja. Po ustnem izročilu naj bi prvi lastniki hišo v večini zgradili sami. Pri gradnji so jim pomagali sosedje, sorodniki in vaščani. Mnogi med njimi so imeli razna mojstrska znanja (tesarska dela, prekrivanje strehe s slamo … ). Za gradnjo so uporabili materiale iz bližnje okolice: hrastov les, ilovico iz bližnjih gričev, slamo, ki je ostala od mlačve ter kamenje iz bližnje reke Drave.
Hiša je oblikovana na vogel oz. »akl«: bivalni in gospodarski del hiše sta povezana v obliki črke L pod isto streho. Stavba je lesena, grajena v kladni konstrukciji z enostavno oblikovanimi strešnimi konzolami. Stene so narejene iz hrastovih brun, ki so jih obtesali in vodoravno skladali ter med seboj povezali z lesenimi klini (mozniki). Okna, vrezana v kladne stene, so opremljena s polkni in zaščitena z železnimi križi. Južna, čelna stran hiše ima lesen zatrep (»svisli«) s prezračevalnimi linami. Streha, čopasta dvokapnica s širokimi napušči, ki varujejo stavbo pred dežjem in vlago, je pokrita s slamo. Hiša je zunaj in znotraj ometana z ilovnatim ometom (naredili so ga tako, da so ilovico pomešali z narezano slamo in vodo, potem pa z rokami nanesli na lesene stene) in pobeljena z apnom. Spodnji del hiše, talni zidec ali »pojas«, je pobarvan s sivo barvo (apnu so primešane saje). Tla v hiši in v gospodarskem delu stavbe so ilovnata, veža je tlakovana z opeko, v »hiši« je leseni pod. Podstenje, pohodni del pod napušči stavbe, ki teče vzdolž hiše v smeri slemena in služi povezavi med stanovanjskimi in gospodarskimi prostori, je tlakovano s kamenjem (mačjimi glavami) iz bližnje reke Drave (Skalicky, 2000: 66–69).
Vhod v hišo je v vogalu na zahodni strani stanovanjskega dela stavbe. Razporeditev prostorov je tipična: najprej vstopimo v vežo (»priklet«) in od tod naravnost v črno kuhinjo. Desno od veže je »hiša« (glavni bivalni prostor z lončeno krušno pečjo), levo pa shramba (»špajza«). Iz kuhinje vodijo vrata v malo sobico (»hiško«). Bivalnemu delu sledi gospodarski del z zrnsko kletjo, skednjem, hlevom, kletjo in priročno delavnico. Vhodi v gospodarske prostore so iz dvoriščne strani, na južni strani stavbe.
