Obešenje 52 talcev je bil zločin nemškega okupatorja. Bilo je maščevalno dejanje zaradi partizanskega atentata na nemški vojaški klub in menzo v Ulici Ghega v Trstu. Napad sta izpeljala
po vsej primorski znana partizanska diverzanta Mirdamat Sejdov, imenovan Ivan Ruski in Mehti Gusjenov Hussein Zadej, med primorskimi borci poznan kot Mihajlo. Oba sta bila sovjetska vojna ujetnika in nato mobilizirana v nemško vojsko. Dobro sta obvladala nemščino, kar jima je omogočilo prosto gibanje med nemškimi vojaki. S svojo enoto sta prišla v naše kraje. Iz kasarne na Opčinah sta pobegnila s skupino drugih dvajset vojakov.
Ivan Ruski v svojih spominih omenja nekatere aktivistke OF, ki so jim pomagale organizirati pre beg: Slavo Čebulec-Katro z Opčin, Milko Petelin iz Repniča, Marijo Štoka s Krajne vasi. Pridružili so se slovenskim primorskim partizanom. Mihajlo in Ivan sta bila vključena v Gradnikovo brigado, saj je v njej delovala “ruska četa”. Marca 1944 je štab XXXI. divizije začel zbirati prostovoljce za formiranje posebne udarne diverzantske skupine za posebne akcije proti Nemcem. Mihajlo in Ivan sta se prijavila med prvimi. Delovala sta predvsem kot diverzanta, bodisi v skupini bodisi sama. Bila sta izredno drzna. Nadalje sta bila izurjena za delovanje z eksplozivom. Mihajlo je padel že med vojno na Vitovljah v Vipavski dolini. Ivan Ruski pa je vojno preživel in se vrnil v rodni Baku (Azerbajdžan). Po vojni je večkrat prišel na Primorsko in v Trst. Osebno sem ga videl (bolj od daleč) na partizanskem mitingu leta 1967 v Bazovici. Ivan Ruski je napisal knjigo spominov Boji na obali Jadrana. Tam sta opisani obe diverzantski akciji: napad na kinodvorano na Opčinah in napad na nemški vojaški klub in menzo v Ulici Ghega v Trstu.
Prisluhnimo njegovi pripovedi: “Zvečer 21. aprila sva z Mehtijem bila že v Trstu, kjer so naju čakali tržaški aktivisti in naju sprejeli na stanovanje. Zjutraj naju je ilegalčeva hči popeljala po mestu, da bi nama pokazala objekt diverzije.(…) Prišla sva do vrat stavbe, kjer je bilo v nemščini napisano “Nemški vojaški klub. Samo za Nemce”. Mehti je ostal zunaj z minama v torbi, jaz pa sem šel v prvo nadstropje, da bi pregledal položaj. Dvorana je bila polna gostov. Na hodniku je stala vrsta nemških vojakov pri blagajni za kupone. Tam sem se nekaj časa prerival, nato sem odšel po stopnicah navzdol. Zatem sva odšla pod stopnišče na drugo stran dvorišča.Tam sva pripravila mino, vložila vanjo dva detonatorja, katerima sva na konico nadela stekleno ampulo s kislino in oblečeno v tanko bakreno prevleko. Ko je bilo že vse gotovo, sva z zobmi stisnila vsako ampulo posebej, da se je steklo zdrobilo. Zdaj je kislina začela razjedati žico, ki je vezala ampulo in vzmet
udarne igle.(…) Z mino sva šla čez dvorišče in po stopnicah v tretje nadstropje. Tam sta odložila mino na pripraven kraj. (…) Nisva smela zamuditi niti minute, a obenem je bilo treba delati mirno in hladnokrvno. Ko sva šla h glavnemu vhodu, sva zagledala nemškega kapetana. Stekel sem k njemu, mu izkazal čast in naglo odprl vrata pred njim rekoč: “Prosim, gospod hauptman”(seveda po nemško) in se postavil v mirno pred njim. “Oh, hvala” se je zadovoljno nasmehnil oficir in šel po stopnicah navzgor. Midva sva šla za njim. Vstopil je v oficirsko, midva v dvorano za vojake in podoficirje. Kako minuto sva stala pri vratih, da bi poiskala prazni mesti. Pri eni od miz sva opazila prazen stol. “Ali je dovoljeno”, sem vprašal vojaka, ki je sedel za mizo. Pokimal je z glavo. Mehti je položil torbo zraven stola in prosil vojaka, da bi popazil nanjo in na prostor, medtem ko bova šla po kupone. “Pazil bom brez skrbi; vsak trenutek bo prost še en stol in ga bom zasedel za vaju”. Z Mehtijem sva šla k blagajni in se nekaj časa prerivala zraven vrste čakajočih. Če bi takoj odšla, bi
bilo narobe. Srce nama je burno razbijalo. Kaj če useka prezgodaj, mi je zoprna misel kljuvala v glavi. Od tedaj, ko sva strla ampule, je minilo nekaj napetih minut. Počasi se je Mehti prestopil proti vratom. Še en korak, drugi in tretji. Po njegovih stopinjah sem se še sam napotil. Še malo in bila sva zunaj. Obrisala sva si pot s čela, pogledala drug drugega in se nasmejala.”Na ulici sta nato Mihajlo in Ivan Ruski skočila na prvi tramvaj in se odpeljala. Bila sta že v predmestju in sta začela korakati v strmino, ko se je zaslišala zamokla eksplozija. V napadu na vojaški klub in menzo je bilo ubitih pet nemških vojakov. Ker je veljalo pravilo, da je vsak Nemec vreden pet drugih navadnih oseb, so se nemške vojaške oblasti odločile, da bodo ustrelile 50 talcev. Ustrelili pa so jih 52. Čas megli spomin. In prav je tako. Spomin pa ne sme v pozabo. Prav tako ne sme nikoli v pozabo partizanski napad na nemški vojaški klub in menzo v Ulici Ghega v Trstu. Minilo je 70 -let, spomin je ostal, izročilo prav tako. V letu 2014 smo se spet spomnili na napad in na okupatorjev zločin, ko so obesili 52 talcev v notranjosti stavbe. Tega ne smemo nikoli pozabiti. Mora ostati spomin, ki je obenem opomin.