Slovenija je znana po lepih naravnih gradbenih in okrasnih kamnih. Mednje spada tudi že pozabljeni črni in temno sivi skladnati peški apnenec, imenovan po Pečah pri Moravčah. V teh krajih ga poznajo kot peški marmor. V starih časih so iz črnega kamna, okrašenega z belimi kalcitnimi žilami, klesali portalne okvire in druge izdelke, ki pa so kasneje tonili v pozabo. Med Pečami in Pretržem so bili nekdaj trije kamnolomi, v katerih so lomili apnenec. Kamnolomi so danes opuščeni in prerasli z drevjem, sledovi so vidni še danes.
Svež peški apnenec je večinoma črn, v posameznih plasteh temno siv. O začetkih kamnoseške dejavnosti ni dosti znanega. Letnice na najstarejših ohranjenih portalih pričajo, da so peški apnenec lomili in obdelovali že vsaj sredi 19. stoletja. Znani so bili štirje bratje Vettorazzi, po rodu Italijani, po poklicu pa kamnoseki. Dva izmed njih sta vodila kamnoseško delavnico v Pečah. Janez Vettorazzi se je ukvarjal z obdelovanjem peškega apnenca. Iz njega je izdelal veliko nagrobnikov, ki stojijo na pokopališčih v krajih daleč naokoli. V njegovi delavnici so izdelovali tudi portale, okenske okvire, kipe, stebre in stebrišča, kropilnike in krstne kamne, bloke za mostne konstrukcije in drugo.
Domačini so črni ali temno siv kamen imenovali peški marmor. Marmor so ga imenovali, ker so s tem želeli poudariti lepoto tega kamna. Poliran peški apnenec je v resnici zelo lep, vendar pa ni marmor, ampak apnenec. Po grški besedi marmakos je namreč marmor ime za bleščeče, lesketajoče se skale. Primerne razmere za nastanek marmorja so v globljih delih zemeljske skorje. V Sloveniji ga najdemo na Pohorju, kjer so ga pridobivali že Rimljani. Peški marmor je torej navaden apnenec, ki pa se ga da dobro polirati in ohranja sijaj.
V Pečah je največ izdelkov iz peškega apnenca v peški župnijski cerkvi sv. Jerneja. Najlepši in najbolj bogato okrašen portal je pri nekdanji gostilni Janeza Mala v Pečah, portale imajo še številne druge domačije v Moravčah. Nekateri portali so lepo okrašeni z vzorci, drugi so povsem enostavni. Precej peškega apnenca so porabili tudi za arkade prečudovitega tuštanjskega gradu. Prava znamenitost je strebrišče Gregovih svinjakov v Pečah. Na širšem območju Slovenije poznamo piramidi na starem ljubeljskem prehodu. Peški apnenec so uporabili tudi pri gradnji zasavske železnice. Železniški most in predor v Pogoniku ter veliko nasipa je iz peškega apnenca. Ta kamniti most zavzema posebno mesto v kamnoseški družini Vettorazz. V knjigi Moravška dolina, Staneta Stražarja, najdemo podatek, da so kamen za rebra, sklepnike in oboke gotske cerkve v Crngrobu pri Škofji Loki, kjer so snemali film Cvetje v jeseni, tudi lomili in obdelali v Moravčah.
Kamnolomi »peškega marmorja« so bili izčrpani v času med obema vojnama. Kamnolomi peščenjaka so prav tako že davno opuščeni. Utihnila so tudi kladiva. Sledi tega lepega kamna je moč najti še marsikje, tudi v starih zapuščenih hišah. Upamo, da se jih bo kaj ohranilo in bo tako živel spomin na čase živahnega kamnoseškega ustvarjanja na moravškem področju.