Za pisanje v slovenščini ga je med študijem bogoslovja v Celovcu spodbudil in navdušil Anton Martin Slomšek,v tistem času spiritual celovškega semenišča, ki je opazil njegove pesnitve v nekem nemškem časopisu. Do takrat je namreč svoj priimek zapisoval po nemško Haschnig. Ko je leta 1833 Slomšek izdal pesniško zbirko Pesme po Koroškim inu Štajerskim znane, je Hašnik sodeloval z nekaj svojimi pesmimi. S pesmijo in agitacijo je izdatno pripomogel k razširjenju slovenske misli v celjskem okrožju in zlasti v krajih svojega službovanja že pred 1848. Bil je dober poznavalec literarnih razmer na Štajerskem, pisal je pesmi in slovel je kot dober pevec.
Hašnik si je vneto prizadeval, da opremi domačo veselo družbo s slovenskimi pesemskimi teksti ter odvzame nemški pesmi v njej sijaj edinega primernega besedila. In tako je leta 1854 izdal Dobrovoljke, litografirano zbirko, 24 besedil pesmi z napevi. Poleg tega je redno objavljal pesmi in prispevke v Danici, Slomškovih Drobtinicah, ter Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah. Z Bleiweisom ga je združevalo tudi prijateljstvo.
Motivi njegove lirike so: vesela družba, domotožje, prigodnice, satira, situacijska lirika, narava, minljivost, patrijotizem po letu 1845, prijateljstvo. Najboljše njegove pesmi so iz obdobja 1834 do 1849: Dobrovoljni strelec (1834), Prepoved (1843), Skrivna ljubezen (1843), Spomladna (1846), Razsodba (1846), Rožmarin (1847), Pevec (1847), Sprememba (1847). Pravičen pogum (1848), Svobodni Lenart (1848), Oblakom (1849), Spet domu (1857), Na hribih (1857), Časodir (1858), Tabor slavjanski (1869). Te preproste pesmi so hitro postale priljubljene med Slovenci. Antonu Martinu Slomšku je pomagal pri knjigi Perpovedi, pravljice, izgledi. Poleg tega je sodeloval tudi pri slomškovih Drobtinicah in Cigaletovi Sloveniji. Vpliv ilirizma se pri njem menda tudi v tej dobi ni kazal v tendenci, da se slovenski literarni jezik zamenja z ilirskim, ampak v povečanju narodne zavesti in v navdušenju za ilirsko pesem. Njegove pesmi so bile uvrščene v slovensko berilo za nižje letnike slovenskih gimnazij.
Ena najbolj znanih njegovih pesmi je Svobodni Lenart, ki je bila objavljena v Kmetijskih in rokodelskih novicah na naslovni strani, skupaj s Prešernovo zdravljico, dne 26.4.1848, torej kmalu po marčni revoluciji. V njej smeši svobodo kot so si jo po zemljiški odvezi predstavljali mnogi kmetje. V pesmi opisuje slovenskega kmeta Lenarta, ki je bil z zemljiško odvezo (zakonom o odpravi tlačanstva, ki je stopil v veljavo 7.9.1848) svoboden, saj je bilo ukinjeno podložništvo in odpravljene vrhovne pravice gosposke nad zemljišči. Najbrž je hotel Hašnik v tem smislu miriti preveč razgrete kmečke glave, vendar je sprožil polemiko, ki jo pa jo njegov mentor Anton Martin Slomšek ni ravno odobraval.
Bil je eden izmed mentorjev pri spoznavanju slovenstva Rudolfu Gustavu Puffu, štajerskem publicistu nemškega rodu, ki je prvi sistematično obdelal topografske, zgodovinske podatke in statistične podatke vezane na spodnjo Štajersko. Ohranjenja je korespondenca med njima in sicer iz 40. let 19. stoletja. Tako Hašnik med drugim obrazloži Puffu lokalne navade, veliko pa je govora tudi o nemškem preziranju slovenstva in zahvala Puffu, ker da on spoštuje slovenstvo
