Po ustanovitvi je število članov raslo zelo počasi. Do leta 1929 pa je bilo v društvo včlanjenih 29 gasilcev, ki jih je od ustanovitve vodil Franc Zupančič. Leta 1912 ga je zamenjal Alojzij Pavlin. Poleg načelnika je društvo na prvih občnih zborih volilo še podnačelnika (tudi blagajnik), tajnika, voditelja plezalcev, škropilcev, varuhov ter njihove namestnike.
Do začetka prve svetovne vojne se je v društvo včlanilo 37 gasilcev. Po prvi svetovni vojni pa je članstvo raslo zelo hitro, leta 1922 je bilo včlanjenih že 53 članov.
Na binkoštno nedeljo leta 1924 je društvo proslavilo 40. obletnico svojega delovanja s posebnim programom. Najprej so imeli slavnostno sejo, sprejem gostov na železniški postaji, sveto maša v župnijski cerkvi, obhod po trgu, slavnostno zborovanje in podelitev odličij, banket in popoldne še ljudsko veselico.
Že leta 1926 je društvo na Češkem kupilo dvokolesno motorno brizgalko. Na začetku so jo prevažali z vozom na konjsko vprego. Prvi gasilski avtomobil (poltovornjak) so kupili leta 1927. Zanj so najeli kredit pri posojilnici v Trebnjem.
Po letu 1933 se je trebanjsko gasilsko društvo reorganiziralo v skladu z novim gasilskim zakonom, ki je povzročil reorganizacijo gasilstva v celotni Kraljevini Jugoslaviji. Zakon je ukinil gasilska društva in uvedel gasilske čete.
Društvo je 10. junija 1934 praznovalo 50 let delovanja. Predhodno so obnovili gasilski dom ter pripravili bogat program z mašo za umrle gasilce, sprejemom gostov, povorko do prostora za veselico pri Pavlinovi gostilni. Ob 15. uri se je na Kužnikovem travniku začela vaelica, na kateri je igrala godba na pihala iz Novega mesta.
V letu 1937 so nabavili prvi društveni prapor in ga blagoslovili julija pri spomeniku padlih v prvi svetovni vojni.
Že od konca 20 let se je društvo vseskozi spopadalo s finančnimi in prostorskimi težavami, zato so sklenili, da bodo gasilski dom prodali. 13. marca 1938 ga je odkupil Štefan Juvanc, posestnik in brivec iz Benečije. Po prodaji gasilskega doma so kot začasno shrambo gasilske opreme uporabljali lopo Josipa Zupančiča v Starem trgu. Zbiralna akcija za nov dom je stekla v aprilu 1938. Člani gasilske čete so v 36 vaseh pobirali prostovoljne prispevke v lesu, kamenju in pesku. Del opreme so prodali novoustanovljeni četi na Repčah. Leta 1938 so kupili nekdanje Kužnikovo zemljišče za Novakovo hišo v Trubarjevi ulici. Dom so zgradili še isto leto, otvoritev pa je bila 11. septembra 1938.
Med vojno se je s prihodom okupatorja delovanje okrnilo, v gasilski dom se je vselila italijanska vojska. Zadnja seja je potekala novembra 1941. Po pripovedovanju starejših članov društva, so imeli člani društva dogovor, da delujejo le v ilegali. Bali so se, da ne bi okupatorji odkrili njihovega skrivališča z motorno brizgalko. Šele po odhodu Italijanov in uničenju nemško-domobranske postojanke 17. 5. 1944 so zopet začeli pomagati pri požarih. Med vojno dom in ostala lastnina društva niso bili uničeni, uničen je bil le društveni prapor. Med vojno sta padla dva člana društva. Prvič po vojni so se sestali 5. avgusta 1945, društvo je konec tega leta imelo 36 članov.
