V zadnjih dneh oktobra 1918, ko je vojna prenehala, je avstrijska vojaška uprava zapustila strniško taborišče.
V nezavarovanem taborišču je skupaj z nekaterimi hudimi bolniki ostal le slovenski zdravnik dr. Franc Toplak. V taboriščnih skladiščih je ostalo veliko blaga, raznih strojev in drugih naprav. Okoliško prebivalstvo, ki je zaradi vojne trpelo hudo lakoto in pomanjkanje, je vdrlo v barake in začelo odnašati zaloge hrane, perila, orodje, les in drugo opremo. Zato je Narodni svet v Ptuju, z namenom, da zaščiti premoženje v taborišču, v Strnišče poslal 30-50 mož narodne straže.
Novembra 1918 je taborišče v Strnišču prevzel v upravljanje Oddelek za socialno politiko Deželne vlade Slovenije. V opuščeno avstro-ogrsko vojaško taborišče so leta 1919 začeli naseljevati primorske begunce iz medvojnega taborišča v Brucku, leta 1920 pa so jugoslovanske oblasti dovolile, da so se v Strnišču naselili tudi ruski begunci (Donski in Krimski kadetski korpus).
Novembra 1918 je taborišče v Strnišču prevzel v upravljanje Oddelek za socialno politiko Deželne vlade Slovenije. V opuščeno avstro-ogrsko vojaško taborišče so leta 1919 začeli naseljevati primorske begunce iz medvojnega taborišča v Brucku, leta 1920 pa so jugoslovanske oblasti dovolile, da so se v Strnišču naselili tudi ruski begunci (Donski in Krimski kadetski korpus).
Taboriščno naselje z barakami in njihovo opremo ter ozkotirno železnico, elektrarno in vodovodom je postalo zanimivo tudi za gospodarske načrte ptujskega vinskega trgovca in veleposestnika Franca Čučka. Ta je že leta 1919 kupil Helinovo strniško graščino in posestvo na katerem je stalo strniško taborišče, leta 1921 pa je od Deželne vlade Slovenije odkupil še barake in njihovo opremo ter napravil načrt za industrializacijo taborišča v Strnišču.
