Pri hiši je bila za pranje zadolžena vsaj ena ženska. Navadno je bila to gospodinja, na kmetijah pa tudi dekla. V delo so pogosto vključevali tudi otroke, zelo redko može. Gospodinje so za svoje družine prale enkrat tedensko, največkrat pa le enkrat na mesec. Dnevi za pranje so bili navadno petki in sobote, ponekod tudi ponedeljki. Pred uvedbo vodovoda so morale ženske po vodo k potokom ali rekam z brento ali vedri, dostikrat tudi pol ure hoda daleč.
Pred pranjem je bilo treba perilo najprej razvrstiti po barvi, stopnji umazanosti in po velikosti (prti, rjuhe …). Sortiranju je sledilo namakanje perila v velikih lesenih čebrih. To je trajalo več ur ali celo noč, odvisno od umazanosti perila. Drugi dan so ženske perilo zdrgnile ob leseno desko (riplanko, riflanko), nato pa zložile v čeber in ga polivale z vrelo vodo, v kateri so prevrele lesni (bukov) pepel. Lug, ki so ga tako dobile, so lahko potem uporabile še za pranje pisanega perila.
Sčasoma je postopek pranja postal nekoliko lažji zaradi uporabe kotlov za prekuhavanje. V kotlih so ženske prale belo perilo. Da bi umazanijo bolje odstranile, so vodi dodajale lesni pepel (po drugi svetovni vojni pralni prašek). Perilo v kotlu so kuhale najmanj 20 minut, ob neprestanem mešanju z veliko leseno kuhalnico.
Pranju je sledilo spiranje perila v mlakah in potokih ali ob studencih, kjer je bila čista voda. Perilo so ženske k vodi prenašale s pomočjo velikih lesenih škafov, ki so jih nosile na glavi. Da teža škafa ne bi neposredno pritiskala na glavo, so si pod škaf položile svitek oz. obroč iz blaga. Pozimi je bilo to opravilo še toliko težje, saj jih je pri tem pošteno zeblo v roke in tudi perila niso mogle ožeti pravilno.
Spiranju je sledilo sušenje perila. Poleti se je perilo sušilo zunaj, na vrvi, napeti med drevesi ali lesenimi koli. Če vrvi ni bilo pri hiši, so se cunje sušile kar na plotu, pozimi in ob slabem vremenu pa na podstrešju, v kozolcu ali kuhinji.