Pravljice in povedke, ki so se ohranile z zapisi Gašperja Križnika, so zapisane v narečju in različnih stilih. Jezik zapisov je ne le narečen, pač pa tudi odsev tedanjega časa in še posebej pripovedovalcev pravljic. Križniku so namreč pravljice in povedke pripovedovali neizobraženi ljudje iz bližnje in daljne okolice: dekle, hlapci, celo berači pa tudi obrtniki in njihovi vajenci. S tem ne postavljamo vrednostne sodbe, pač pa gre za dragoceno dejstvo, ki priča o tem, kako in kje je pravljica živela.
Križnik je pred pozabo rešil čez 230 pravljic. Mnogo motivov je že znanih, čeprav so zapisani v drugi različici. Nekateri motivi pa so posebni. Veliko je čudežnih pravljic, v katerih najdemo sončne princese, steklene gore, zlate ptiče, zlate kobile, okamnele brate, zlobne čarovnike, živalske pomočnike in pojoča drevesa. Veliko pravljic je nekoliko robatih v izrazu in motivu, saj roparji, ravbarji, hudobni graščaki, hudiči, ljubosumni lovci, zmaji in prebrisani tatovi ubirajo poti izven dovoljenega in škodujejo drugim, kar se dogaja še danes, le škodoželjnežem in hudobiji rečemo drugače. Skratka, vpetost v širši, evropski prostor kaže na živo povezanost zapisanega pravljičnega gradiva s pravljično tradicijo, ki se kaže tudi pri drugih narodnih pravljicah, a v Križnikovih pravljicah najdemo tudi odseve domačega okolja.
Naj bo tako ali drugače, pravljice so ohranjene in z njimi tudi namen Gašperja Križnika.
mag. Breda Podbrežnik Vukmir
