Praznovanja ...

»Lepo je bilo, ko smo se ošemile. Vsako leto je bil to naš praznik, smo vzele dopust. Jaz sem se ostrigla, sem bila v moškega oblečena. Gremo k frizerki Branki in nas gleda Branka. ‘To je moški’, pravi. Gremo k mami od Tatjane in reče: ‘O bogi nunkolo.’ Šle smo k zobozdravniku, k Milenci. Tisti dan se je ona nasmejala do solz. So nas čakali. Smo šle k zdravniku, direktorju Aluminija.«

»Ker smo dobile prvo nagrado kot teritorialke skupaj z gasilci in Aluminijci, smo v Gasilskem domu pripravili zabavo. Sotekmovalcu, ki  je bil malo žalosten, saj ni dobil pokala, smo sešile hlače s srčkom. Bile smo edine ženske na tekmovanju.«

»Družabno življenje je bilo od začetkov zelo pestro. Imeli smo skupni ples v Zadružnem domu. Predsednica sindikata je bila Vilma Godnič. Igral je Gibso iz Brd. Imeli smo ‘šaljivo pošto’. Bile so razglednice in tistega, ki si hotel zafrkniti, si mu napisal: ‘Jaz te ljubim tako globoko, kakor dvigne koza rep visoko.’ Take šaljive stvari.«

»Konfekcija je v Zadružnem domu imela ples za 8. marec. Je bilo treba pomagat, srečke, srečelov. Bilo je vse sorti za humor.«