Novi zakon o podjetjih, ki je bil v Jugoslaviji sprejet konec decembra 1988, je skušal nasloviti težave domačega gospodarstva z uvedbo »temeljne tržne zakonitosti kapitalističnih družbenoekonomskih odnosov«.
Organizacije združenega dela v gospodarstvu so se sedaj lahko reorganizirale kot podjetja, v katerih je individualni poslovodni organ (direktor ali kolegij) igral pomembnejšo vlogo kot doslej in je imel večja pooblastila za organizacijo in vodenje delovnega procesa ter se je lahko pri poslovanju podjetja samostojno odločal. Sprememba je obetala enotnejše in učinkovitejše poslovanje podjetij, zgodil se je premik iz dogovorne v tržno ekonomijo. Marca 1989 je delavski svet Litostroja potrdil predlog nove sistemizacije podjetja Litostroj, ki je bil porazdeljen na nove organizacijske enote, tj. programe, sektorje in dejavnosti.
Reorganizacija podjetja pa žal ni prinesla zaželenih sprememb. Jeseni istega leta beremo v članku Onemogočajo nas stari problemi, da se v Litostroju s prenovo poslovanja ni veliko spremenilo. Besedilo izpostavlja neustrezno kadrovsko politiko in nerazumevanje ključnega pomena, ki ga ima npr. segment prodaje v podjetju, avtor tudi ocenjuje, da prehod na tržni sistem v Litostroju ni bil zares izpeljan, stara miselnost in ravnanje sta ostala:
»Pričakovali smo nove, dinamične in strokovne kadre, ki bi tovarno razburkali, nakazali nove poti in bi pomenili začetek novega. Pa smo spet začeli pri sebi, pri iskanju ‘notranjih rezerv’, ki so že izčrpane in onemogle. Gledamo nekaj vodilnih ljudi, ki čakajo le še na upokojitve […] in gledamo strokovnjake, ki bdijo nad svojimi projekti in jim tudi na misel ne pride, da bi svoje znanje prenašali na druge.« (Časopis Litostroj, 1989, 12, 5.)
