Od 16. stoletja dalje so se v kulinariki, gastronomiji in kuharskih tehnikah dogajale številne spremembe. Vodilni državi, ki sta narekovali okus in smer razvoja sta bili najprej Italija, v 17. in 18. stoletju pa predvsem Francija.
Močno se je spremenilo tudi obnašanje pri jedi. Mize so bile na debelo pregrnjene z različnimi pregrinjali in prti, ki so morali biti snežno beli. Hrane se ni več spodobilo prijemati z rokami, ni bilo dovoljeno piti iz skupnih kozarcev ali jesti s skupnega krožnika. Vsakdo je zato dobil svoj pribor, ki je poleg enega ali več krožnikov vključeval še kozarec, vilice, žlico in nož ter obvezno servieto za brisanje rok in zaščito obleke. Točno določen je bil tudi sedežni red članov omizja. Skupni svečani obroki s povabljenimi gosti so bili namreč nadvse pomemben družabni dogodek, s katerim je gostitelj pokazal, kateremu delu družbene lestvice pripada ter kako omikan in olikan je. Vodilno vlogo pri uvajanju novih smernic je seveda imelo visoko plemstvo, temu je sledilo premožnejše nižje plemstvo, kmalu za njimi pa so bili premožni meščani, ki so po bogastvu, znanju in novo vpeljani omiki plemiče pogosto celo prekašali. Velik apetit in goltanje hrane torej v začetku 18. stoletja ni bilo več znamenje plemenitosti, temveč prav nasprotno, bogato obložena miza je postajala vedno bolj tudi paša za oči.
Z odkritjem »novega sveta« so začele v Evropo prihajati številne nove, dotlej nepoznane rastline. Paradižnik, krompir, koruzo, visoki fižol in druge kasneje splošno uveljavljene rastline so v začetku kot posebnost in okras gojili predvsem v samostanskih in plemiških rastlinjakih. Od 16. stoletja dalje pa se začno počasi uveljavljati tudi v vsakodnevni prehrani. Poleg omenjenih rastlin so morjeplovci in trgovci k nam prinesli tudi različne začimbe in opojne rastline, kot so čaj, kava, kakav in tobak. Seveda je vse redke in zato drage novosti najprej preizkušalo plemstvo, od tu pa se je njih uporaba širila navzdol po družbeni lestvici. Poper, ki se je izmed vseh kolonialnih začimb najmočneje uveljavil, so si tako v času tolminskega punta že lahko privoščili tudi premožnejši kmetje, druge začimbe pa so med preproste ljudi prodirale le zelo počasi. Ker je večina novosti na slovensko tržišče prihajala z zahoda oziroma predvsem iz obmorskega Trsta, so bile prebivalcem Posočja lažje dosegljivi in so jih spoznali običajno pred tistimi iz notranjosti dežele.
Različne začimbe so kmalu povsem preplavile dotedanjo kuhinjo, saj je bil skoraj vsaki jedi dodan vsaj en, največkrat pa več različnih novih okusov. Prodor opojnih rastlin in napitkov, ki so jih kuhali iz njih, pa ni bil tako gladek. Prav vsem so namreč v začetku pripisovali posebno zdravilno moč (kakav naj bi vplival na spolno moč, kava in čaj naj bi spodbujala umske aktivnosti in dajala življenjsko energijo), sčasoma pa so zdravniki in drugi skeptiki začeli opozarjati tudi na negativne učinke teh pripravkov.
CARLO GOLDONI O VEČERJAH PRI DRUŽINI LANTIERI NA GRADCU ZEMONO
“Posebno presenečenje je nudil gostitelj 4. novembra, na rojstni dan cesarja Karla VI. Postavil je pred vsakega gosta čuden aparat, katerega so imenovali »glo-glo«. Bil je iz stekla, raznih krogel in trobentic, zgoraj pa se je končeval v čašo. V to pripravo so natočili vina, in kadar so gostje dvignili čaše k ustom, so nastali v aparatih čudni glasovi. Ko so vsi naenkrat pili je to proizvajalo neobičajne in jako prikupne akorde: glo-glo-glo …“
C. Goldoni, Spomini, 1726 – 1727