Skrb za notranjo ureditev Prežihove bajte sta prevzela Koroška osrednja knjižnica in Delavski muzej. Stara Prežihova bajta – podkletena hiša z lopo (vežo) in črno kuhinjo v sredini ter dvema vzporednima stanovanjskima prostoroma – je premajhna, da bi bili lahko v njej ponazorili vso življenjsko pot in literarno ustvarjalnost velikega pripovednika. Komisija je zato sklenila bajto predvsem etnografsko opremiti, med etnografske eksponate pa nevsiljivo razporediti tudi nekaj mohorskih knjig, iz katerih se je učil Voranc pisanja, zbrana dela, ki naj bi prikazala obseg njegovega literarnega dela, nekaj kopij rokopisov, tipkopisov in družinskih fotografij. Pri tem se ni omejevala le na Voranca in njegovo družino, temveč je upoštevala tudi očeta, mater in vse tri brate. Pri opremljanju je komisija upoštevala spominska pričevanja Marije Kuhar in hčerke Vide Slavič o opremljenosti stare bajte ter sugestije Draga Druškoviča.
Skupina delavcev knjižnice in Delavskega muzeja je obšla bolj ali manj vso občino in na terenu popisala ustrezne kose pohištva in drobne rekvizite, ki bi prišli v poštev. Izbrane predmete je zbrala v prostorih Likovnega salona na gradu in tam opravila dokončni izbor. Da bi opremo poenotila, je naročila tri enake postelje, omaro za hrano in okvir za družinske fotografije. Druge dele zbranega pohištva je mizar popravil in restavrator jih je s pomočjo muzejskih delavcev barvno uskladil.
Z obnovo bajte je bil obnovljen lep primer stare kmečke arhitekture. Taka, kakršna je, s svojo neposredno okolico, zunanjo podobo in notranjo urejenostjo seznanja obiskovalce z značilnim okoljem, iz kakršnega so izšli pisatelj in precejšen del njegovih literarnih junakov. Tudi iz povojnega dopisovanja med dr. Alojzom Kuharjem in bratom Avgustom se da jasno razbrati, da so bili najmočnejši mladostni spomini obeh povezani s Prežihovo bajto, tem edinim pravim domom Kuharjeve družine.
