Vprašanje dolgotrajnejšega shranjevanja pridelane hrane je človeštvo različno reševalo. Prve shrambe za živila so bile jame, ki so jih pred uporabo posušili z ognjem, nato pa obložili s slamo ali tudi z lesom ali pa so vanje postavili koš.1 Pozneje so se kot shramba za živila pojavile kleti, kot del hiše ali kot samostojne zgradbe, vendar so bile primerne le za nekatere vrste hrane: sadje, repo, zelje, kasneje tudi krompir. V suhe podstrešne prostore hiš pa so shranjevali žito in suho meso.
Iz srednjega veka so v alpskem prostoru znane samostojne stavbe – kašče, namenjene samo za shranjevanje živil.
Kašče so zakladnice na domačijah, saj je od njihove vsebine odvisno preživetje družinskih članov v mesecih, ko ni sveže hrane. Kašče v dvoriščnem prostoru domačij so zato vedno postavljene tako, da je vhod vanje viden s hišnega praga, oddaljenost od drugih gospodarskih stavb pa jim zagotavlja zaščito pred morebitnim požarom.2 Raznovrstnost kašč v prvi vrsti odraža premoženjsko raven lastnika, ki se kaže v velikosti pa tudi v okraševanju teh objektov. Lesene so olepšali z rezbarijami, kamnite s klesanimi detajli in slikami.
Kašče so v večini primerov majhne enocelične ali dvocelične stavbe kvadratnega tlorisa (5 x 5 m ali nekaj manj). Dimenzije prostora se od 15. do 19. stoletja niso spreminjale.3 Nekatere so podkletene in pogosto so nadstropne. Podstreha je pokrita z lesenim stropom dvokapne strehe. V Mežiški dolini so pogoste strehe, ki se podaljšujejo v širok napušč, pod katerim običajno stoji preša (stiskalnica) za sadje. Podstrešni leseni del kašče je navadno širši od pritličnega; oba dela stavbe se razločujeta tudi po različno oblikovanih vogalnih zvezah. Kašča ima v pritličnem delu pogosto eno ali dve majhni okni, v podstrešju pa eno ali dve zračni lini.4 V pritlični del kašče pridemo po lesenih ali zidanih stopnicah, v podstrešni del pa po zunanjih ali notranjih stopnicah. Kašči so velikokrat dodani lepo oblikovani ganki (balkoni). Vrata v kaščo so v večini primerov polkrožno oblikovana, na tako imenovani oslov hrbet.
Večina kašč v Mežiški dolini ima tri prostore: zidano klet, leseno pritličje in nadstropje.
Oprema v kašči ustreza namenu prostora. V kleti stojijo na podstavkih sodi, v njih je shranjen mošt (jabolčnik). V pritličju so veliki leseni košti (žitna skrinja) z več prekati in dvižnimi vrati. Na podstrešju je shranjeno suho meso, obešeno na tramovje ali shranjeno v posebni omarici za suho meso, v vrečah je moka in ponekod v skrinjah so steklenice z žganjem.
V Mežiški dolini prevladujejo dvocelične, lesene in nadstropne kašče z zidano kletjo. Manj je lesenih, dvoceličnih, nadstropnih in nepodkletenih. Enocelične pa se le izjemoma pojavljajo kot samostojno stoječe stavbe. Le nekaj kašč je zidanih. V drugi polovici 19. stoletja so si nekatere kmetije uredile kašče na podstrešju hiš ali pa so tja namestili košte za žito.5 Taki kašči sta pri Branatu v Strojni in Pokrovu na Uršlji gori.6
_______
[1] Baš, Franjo. Gospodarska poslopja. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog 1. zvezek. Ljubljana: DZS, 1970, str. 606.
[2] Oder, Karla. ETSEO – 20. stoletje, Občina Ravne na Koroškem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1992, str. 195.
[3] Sedej, Ivan. Ljudska umetnost na Slovenskem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1985, str. 79.
[4] Cevc, Tone, Primožič, Ignac. Kmečke hiše v Karavankah: Stavbna dediščina hribovskih kmetij pod Kepo, Stolom, Košuto, Obirjem, Pristovškim Storžičem in Peco. Celovec: Založba Drava, 1988, str. 92.
[5] Oder, Karla. ETSEO – 20. stoletje, Občina Ravne na Koroškem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1992, str. 195.
[6] Arhiv KPM, Muzej Ravne na Koroškem. Kataster kmetij.
