Nihče si ni predstavljal, da bo regulacija vaškega potoka Nevljice tako zaznamovala Nevlje, Kamnik in celotno svetovno strokovno javnost. Začelo se je 14. marca 1938, bil je krasen sončen dan.
Potok Nevljica je domačinom povzročal številne preglavice. Ob večjem deževju je prestopil bregove, z erozijo in spodjedanjem brežine je ogrožal celo pokopališče in cerkev sv. Jurija. Zato se je kamniški župan Ferdinand Novak obrnil na takratnega bana dr. Marka Natlačena, ki je odobril regulacijo potoka. Regulacijska dela so se začela januarja 1938. Projekt je vodil diplomirani inženir Karel Kumer, dela so izvajali delavci Gozdno-tehničnega odseka za urejanje hudournikov pri upravi Dravske banovine. Občina se je odločila, da bo naredila pretočni kanal nižje od Vrhpolja, pa do izliva Nevljice v Bistrico. Predvideno je bilo, da bodo v Nevljah zgradili novi most, ker je bil stari že v precej slabem stanju.
Gospod Nikolaj Sadnikar, ki se je spominjal odkritja mamutovega okostja, je o 14. marcu tistega leta dejal:
»…To je bilo spomladi leta 1938. Strokovnjaki za hudournike so delali regulacijo hudournika Nevljica. … Delo je bilo v polnem teku. Prišlo je do trenutka, ko so začeli kopati temelje za most na Nevljici in na desni strani potoka so delavci v globini 3-4 metre, v sami ilovici, naleteli na »štore«, kot so rekli oni.«
Delavci so dva t.i. »štora« zaradi nevednosti že uničili. Ob dveh popoldne je prišel takratni kamniški župan Nande Novak s kolesom mimo jame, kjer je pogledal, kaj delajo delavci. Župan si je ogledal kos, s katerim so se ukvarjali delavci in že sam takoj ocenil, da to ni štor. Takoj se je odločil, da za mnenje vpraša strokovnjaka veterinarja, doktorja Josipa Nikolaja Sadnikarja. Gospod Niko Sadnikar, veterinarjev sin, ki je študiral medicino v Zagrebu, je bil tiste dni na semestralnih počitnicah v Kamniku. Očetu je na vrtu pomagal obrezovati sadno drevje. Župan naj bi se takoj po odkritju pripeljal na dvorišče Sadnikarjevih in gospodu Sadnikarju navdušeno poročal o najdbi. »Nekaj po drugi uri popoldne se je pripeljal s kolesom na dvorišče pred hišo. Vreme je bilo krasno«, pravi dr. Sadnikar. »Gospod inšpektor, imam nekaj za pokazati. Delavci kopljejo temelje za most čez Nevljico in jaz sem videl, da razbijajo neke čudne stvari. Ko pa sem prijel kos te razbitine, sem videl, da je čudna struktura in sem rekel, nič, grem k Sadnikarju, on bo pa mogoče kaj vedel.«
Gospod Josip Nikolaj Sadnikar je takoj ocenil, da gre za že precej pooglenelo kost.
Pri Sadnikarjevih je takrat stanoval akademski slikar Stane Cuderman, ki je imel fotografski aparat, zato so ga povabili zraven. »In smo se peljali, vsi štirje, oče, župan, jaz in Cuderman. S kolesom.«
Pripeljali so se do jame, kjer je veterinar Sadnikar takoj ugotovil, da je v ilovici ohranjen skoraj celoten skelet živali. Takoj je pravilno sklepal, da gre za okostje mamuta, saj je z njimi že imel izkušnje. Pred tem se je namreč srečal z dvema mamutovima kostema na kamniškem območju.
Skelet je bil nagnjen, zato so bile prve domneve, da je žival utonila v blatu. Šele kasneje najdeno kamnito mikrolitsko rezilce je sprožilo ugibanja, da je bil mamut žrtev prazgodovinskih lovcev. O najdbi so v najkrajšem času obvestili bana Natlačna in Narodni muzej. Že takoj naslednji dan je na prizorišče prišel preparator Viktor Herfort, nato pa še zoolog dr. Fran Kos.
Dr. Niko Sadnikar zaradi odhoda in študija v Zagreb kasneje ni več neposredno sledil dogajanju ob izkopavanju mamutovega okostja.
Gospod Nikolaj Sadnikar, ki se je spominjal odkritja mamutovega okostja, je o 14. marcu tistega leta dejal:
»…To je bilo spomladi leta 1938. Strokovnjaki za hudournike so delali regulacijo hudournika Nevljica. … Delo je bilo v polnem teku. Prišlo je do trenutka, ko so začeli kopati temelje za most na Nevljici in na desni strani potoka so delavci v globini 3-4 metre, v sami ilovici, naleteli na »štore«, kot so rekli oni.«
Delavci so dva t.i. »štora« zaradi nevednosti že uničili. Ob dveh popoldne je prišel takratni kamniški župan Nande Novak s kolesom mimo jame, kjer je pogledal, kaj delajo delavci. Župan si je ogledal kos, s katerim so se ukvarjali delavci in že sam takoj ocenil, da to ni štor. Takoj se je odločil, da za mnenje vpraša strokovnjaka veterinarja, doktorja Josipa Nikolaja Sadnikarja. Gospod Niko Sadnikar, veterinarjev sin, ki je študiral medicino v Zagrebu, je bil tiste dni na semestralnih počitnicah v Kamniku. Očetu je na vrtu pomagal obrezovati sadno drevje. Župan naj bi se takoj po odkritju pripeljal na dvorišče Sadnikarjevih in gospodu Sadnikarju navdušeno poročal o najdbi. »Nekaj po drugi uri popoldne se je pripeljal s kolesom na dvorišče pred hišo. Vreme je bilo krasno«, pravi dr. Sadnikar. »Gospod inšpektor, imam nekaj za pokazati. Delavci kopljejo temelje za most čez Nevljico in jaz sem videl, da razbijajo neke čudne stvari. Ko pa sem prijel kos te razbitine, sem videl, da je čudna struktura in sem rekel, nič, grem k Sadnikarju, on bo pa mogoče kaj vedel.«
Gospod Josip Nikolaj Sadnikar je takoj ocenil, da gre za že precej pooglenelo kost.
Pri Sadnikarjevih je takrat stanoval akademski slikar Stane Cuderman, ki je imel fotografski aparat, zato so ga povabili zraven. »In smo se peljali, vsi štirje, oče, župan, jaz in Cuderman. S kolesom.«
Pripeljali so se do jame, kjer je veterinar Sadnikar takoj ugotovil, da je v ilovici ohranjen skoraj celoten skelet živali. Takoj je pravilno sklepal, da gre za okostje mamuta, saj je z njimi že imel izkušnje. Pred tem se je namreč srečal z dvema mamutovima kostema na kamniškem območju.
Skelet je bil nagnjen, zato so bile prve domneve, da je žival utonila v blatu. Šele kasneje najdeno kamnito mikrolitsko rezilce je sprožilo ugibanja, da je bil mamut žrtev prazgodovinskih lovcev. O najdbi so v najkrajšem času obvestili bana Natlačna in Narodni muzej. Že takoj naslednji dan je na prizorišče prišel preparator Viktor Herfort, nato pa še zoolog dr. Fran Kos.
Dr. Niko Sadnikar zaradi odhoda in študija v Zagreb kasneje ni več neposredno sledil dogajanju ob izkopavanju mamutovega okostja.
Vir:
– SADNIKAR, dr. Nikolaj, ustni vir, september 2008, zvočni zapis v lasti avtorice digitalne zbirke.
