Prostovoljno gasilsko društvo Šenčur je bilo ustanovljeno leta 1898. Ustanovnih članov je bilo sedem, prvi gasilski dom pa je bil zgrajen leta 1904. Leta 1930 je bila pri šenčurskem gasilskem društvu ustanovljena še gasilska godba, ki je prenehala delovati po drugi svetovni vojni. Danes je društvo sodobno opremljeno, saj vozni park vključuje poveljniško vozilo in gasilsko vozilo s cisterno, deluje pa na območju občine Šenčur.
Predlog za ustanovitev prostovoljnega gasilskega društva v Šenčurju je sprožil nadučitelj Jelenc po občnem zboru Bralnega društva leta 1897. Pod vodstvom domačina Franca Kuralta so Šenčurjani leta 1898 ustanovili Prostovoljno gasilsko društvo Šenčur. Ustanovni člani društva so bili: Franc Kuralt, Franc Molj, Alojz Svetelj, Franc Logar, Janez Čebašek, Franc Svetelj in Franc Perdan. Franc Kuralt je bil načelnik društva do leta 1911.
Šenčurski gasilci so leta 1901 pričeli s pripravami na gradnjo gasilskega doma, ki je bil zgrajen leta 1904. Društvo je zemljo dobilo ob glavni cesti na desni strani nekdanjega Šenčurskega potoka, kjer je nekdaj stala mežnarija. Tu je imel gasilski dom svoje prostore do leta 1956, ko so v Šenčurju zgradili novega. Na začetku je bila gasilska oprema sila skromna. Leta 1905 je društvo kupilo prvo ročno brizgalno in opremo za 40 gasilcev. S to brizgalno so gasili vse do druge svetovne vojne.
6. julija 1930 je bila pri Prostovoljnem gasilskem društvu Šenčur ustanovljena Gasilska godba Šenčur. Njen prvi kapelnik je bil Čeh Kajzer, ki ga je že leta 1931 nadomestil Andrej Mavrič; slednji je bil do leta 1937 pri godbi zaposlen kot učitelj glasbe, skrbel je tudi za inštrumente godbenikov in jih tudi po potrebi popravljal.
Šenčursko gasilsko društvo je leta 1938 praznovalo štirideseto letnico obstoja. Ob tej priložnosti je društvo hotelo kupiti tudi novo motorno brizgalno, toda le mesec pred praznikom je gasilska župa iz Kranja sporočila, da je razrešila upravni odbor Prostovoljnega gasilskega društva Šenčur. Imenovan je bil nov odbor, ki je takoj sklical izredno skupščino. Na tej skupščini, ki je štela 73 članov, je bila predlagana lista za novi odbor, v kateri pa ni bilo načelnika šenčurskega društva Martina Sušnika in tudi ne podnačelnika Antona Verbiča. Ker je imel načelnik Sušnik med člani zelo velik ugled, so se vsi izrekli zanj in društvo je za nekaj časa prenehalo delovati, prav tako tudi godba. Društvo je moralo vrniti tudi motorno brizgalno. Kljub prenehanju delovanja gasilskega društva pa so gasilci ob požarih še naprej opravljali svojo dolžnost.
Ob začetku druge svetovne vojne, leta 1941, je šenčurska občina pod vodstvom komisarja imenovala štirinajst gasilcev, ki so pomagali gasiti požare in pomagali ob drugih nesrečah. Za predsednika je bil imenovan Janez Celjer in društvo je kmalu dobilo novo motorno brizgalno, ki jo je plačala občina.
Do reorganizacije prostovoljnega gasilskega društva Šenčur je prišlo leta 1945. Prvi dve leti po vojni je društvo vodil Janez Kristanc, število gasilcev pa se je iz štirinajstih povečalo na šestinpetdeset. Po vojni je bila oprema gasilcev zelo pomanjkljiva, saj so še leta 1948 ob požarih za prevoz uporabljali konjsko vprego. Še istega leta pa so le kupili tudi prvi gasilski avto, in sicer poltovorni avto znamke chevrolet od Antonije Rabič in Šenčurja za takratnih 125000 dinarjev. Prvi šofer gasilskega avtomobila je bil Milan Beniger. Leta 1949 so kupili tudi električno sireno. Iz istega leta je ohranjen tudi najstarejši Zapisnik redne letne skupščine, v katerem je bilo zapisano, da gasilsko društvo šteje 88 delovnih članov in 102 člana prijateljev društva. Izvemo tudi, da so šenčurski gasilci v tem letu pogasili dva večja požara in opravili 892 ur udarniškega dela pri gradnji zadružnega doma. Okrajna in republiška gasilska zveza sta s finančnimi sredstvi pomagali pri ustanavljanju godbe.
V 50. letih 20. stoletja so se gasilska društva reorganizirala in Prostovoljno gasilsko društvo Šenčur se je priključilo sektorju Kranj. Šenčursko društvo si je vse od svoje ustanovitve prizadevalo, da bi bilo čim bolje opremljeno in da bi imelo ustrezne prostore. Leta 1951 je tako prišla pobuda za gradnjo novega gasilskega doma. Krajevni ljudski odbor Šenčur je 23. aprila 1951 izdal potrdilo, s katerim je gasilsko društvo za gradnjo novega doma prejelo stavbno parcelo v izmeri 1133 m2. Stroške za gradnjo doma so pokrili različno: večino so prispevali šenčurski gasilci sami, za preostali denar pa so zaprosili Okrajno gasilsko zvezo Kranj. Za nabiranje finančnih sredstev za gradnjo novega doma so organizirali tudi prireditev. Vse bolj aktivna je postajala gasilska godba, ki je igrala na proslavah in gasilskih prireditvah v Šenčurju, leta 1952 pa tudi pri odkritju Prešernovega spomenika v Kranju.
Na skupščini 30. maja 1954 je bilo določeno, da se prične gradnja novega gasilskega doma. Ker za gradnjo ni bilo dovolj finančnih sredstev, so člani društva zopet organizirali prostovoljno nabiralno akcijo, s katero so zbrali 65 m3 gradbenega lesa in 130000 dinarjev. Gradnja gasilskega doma se je začela 4. julija 1955 in slovesni prevzem novega doma je bil 16. junija 1957. Dom je odprl predsednik Občinskega ljudskega odbora Kranj Vinko Hafner.
Na občnem zboru gasilskega društva leta 1967 so člani soglasno sprejeli in potrdili pravila društva. Pravila so bila registrirana 24. februarja 1968 in uradno ime društva je postalo Prostovoljno gasilsko društvo Šenčur, ki je delovalo na območju takratne Krajevne skupnosti Šenčur. Ob sedemdesetletnici je društvo štelo 85 rednih članov in 182 članov prijateljev društva. Tega leta je društvo kupilo tudi nov gasilski avto, naslednje leto pa še novo motorno brizgalno.
Na občnem zboru 7. decembra 1975 so člani šenčurskega društva sprejeli nova društvena pravila. Uradni naziv društva se je od tega leta glasil Gasilsko društvo Šenčur, delovalo pa je na območju naselja Šenčur.
Gasilsko društvo Šenčur je leta 1988 praznovalo svojo devetdesetletnico. 27. avgusta so organizirali vajo, naslednji dan pa je po vasi potekala tudi parada. Ob tej priložnosti so v uporabo prejeli avtocisterno TAM 80. Tega leta je bilo v društvo včlanjenih 180 članov, imelo pa je tudi 304 prijatelje društva.
Med letoma 1973 in 1993 je Gasilsko društvo Šenčur skrbelo za vzdrževanje gasilskega doma, kupilo je novo motorno brizgalno, moderniziralo je vozni park, gasilsko opremo in orodje. Danes je društvo sodobno opremljeno, saj vozni park vključuje poveljniško vozilo in gasilsko vozilo s cisterno. Društvo deluje na območju občine Šenčur, pokriva pa naslednja naselja: Šenčur, Hotemaže, Olševek, Visoko, Milje, Luže, Srednja vas, Prebačevo, Voklo, Voglje, Žerjavko in Trboje.
Literatura:
Pod golido sv. Florjana: kronika PGD Šenčur, ob stoletnici ustanovitve 1898–1998 (zbral in uredil Martin Kadivec). PGD, Šenčur 1998.
Šenčurski gasilci so leta 1901 pričeli s pripravami na gradnjo gasilskega doma, ki je bil zgrajen leta 1904. Društvo je zemljo dobilo ob glavni cesti na desni strani nekdanjega Šenčurskega potoka, kjer je nekdaj stala mežnarija. Tu je imel gasilski dom svoje prostore do leta 1956, ko so v Šenčurju zgradili novega. Na začetku je bila gasilska oprema sila skromna. Leta 1905 je društvo kupilo prvo ročno brizgalno in opremo za 40 gasilcev. S to brizgalno so gasili vse do druge svetovne vojne.
6. julija 1930 je bila pri Prostovoljnem gasilskem društvu Šenčur ustanovljena Gasilska godba Šenčur. Njen prvi kapelnik je bil Čeh Kajzer, ki ga je že leta 1931 nadomestil Andrej Mavrič; slednji je bil do leta 1937 pri godbi zaposlen kot učitelj glasbe, skrbel je tudi za inštrumente godbenikov in jih tudi po potrebi popravljal.
Šenčursko gasilsko društvo je leta 1938 praznovalo štirideseto letnico obstoja. Ob tej priložnosti je društvo hotelo kupiti tudi novo motorno brizgalno, toda le mesec pred praznikom je gasilska župa iz Kranja sporočila, da je razrešila upravni odbor Prostovoljnega gasilskega društva Šenčur. Imenovan je bil nov odbor, ki je takoj sklical izredno skupščino. Na tej skupščini, ki je štela 73 članov, je bila predlagana lista za novi odbor, v kateri pa ni bilo načelnika šenčurskega društva Martina Sušnika in tudi ne podnačelnika Antona Verbiča. Ker je imel načelnik Sušnik med člani zelo velik ugled, so se vsi izrekli zanj in društvo je za nekaj časa prenehalo delovati, prav tako tudi godba. Društvo je moralo vrniti tudi motorno brizgalno. Kljub prenehanju delovanja gasilskega društva pa so gasilci ob požarih še naprej opravljali svojo dolžnost.
Ob začetku druge svetovne vojne, leta 1941, je šenčurska občina pod vodstvom komisarja imenovala štirinajst gasilcev, ki so pomagali gasiti požare in pomagali ob drugih nesrečah. Za predsednika je bil imenovan Janez Celjer in društvo je kmalu dobilo novo motorno brizgalno, ki jo je plačala občina.
Do reorganizacije prostovoljnega gasilskega društva Šenčur je prišlo leta 1945. Prvi dve leti po vojni je društvo vodil Janez Kristanc, število gasilcev pa se je iz štirinajstih povečalo na šestinpetdeset. Po vojni je bila oprema gasilcev zelo pomanjkljiva, saj so še leta 1948 ob požarih za prevoz uporabljali konjsko vprego. Še istega leta pa so le kupili tudi prvi gasilski avto, in sicer poltovorni avto znamke chevrolet od Antonije Rabič in Šenčurja za takratnih 125000 dinarjev. Prvi šofer gasilskega avtomobila je bil Milan Beniger. Leta 1949 so kupili tudi električno sireno. Iz istega leta je ohranjen tudi najstarejši Zapisnik redne letne skupščine, v katerem je bilo zapisano, da gasilsko društvo šteje 88 delovnih članov in 102 člana prijateljev društva. Izvemo tudi, da so šenčurski gasilci v tem letu pogasili dva večja požara in opravili 892 ur udarniškega dela pri gradnji zadružnega doma. Okrajna in republiška gasilska zveza sta s finančnimi sredstvi pomagali pri ustanavljanju godbe.
V 50. letih 20. stoletja so se gasilska društva reorganizirala in Prostovoljno gasilsko društvo Šenčur se je priključilo sektorju Kranj. Šenčursko društvo si je vse od svoje ustanovitve prizadevalo, da bi bilo čim bolje opremljeno in da bi imelo ustrezne prostore. Leta 1951 je tako prišla pobuda za gradnjo novega gasilskega doma. Krajevni ljudski odbor Šenčur je 23. aprila 1951 izdal potrdilo, s katerim je gasilsko društvo za gradnjo novega doma prejelo stavbno parcelo v izmeri 1133 m2. Stroške za gradnjo doma so pokrili različno: večino so prispevali šenčurski gasilci sami, za preostali denar pa so zaprosili Okrajno gasilsko zvezo Kranj. Za nabiranje finančnih sredstev za gradnjo novega doma so organizirali tudi prireditev. Vse bolj aktivna je postajala gasilska godba, ki je igrala na proslavah in gasilskih prireditvah v Šenčurju, leta 1952 pa tudi pri odkritju Prešernovega spomenika v Kranju.
Na skupščini 30. maja 1954 je bilo določeno, da se prične gradnja novega gasilskega doma. Ker za gradnjo ni bilo dovolj finančnih sredstev, so člani društva zopet organizirali prostovoljno nabiralno akcijo, s katero so zbrali 65 m3 gradbenega lesa in 130000 dinarjev. Gradnja gasilskega doma se je začela 4. julija 1955 in slovesni prevzem novega doma je bil 16. junija 1957. Dom je odprl predsednik Občinskega ljudskega odbora Kranj Vinko Hafner.
Na občnem zboru gasilskega društva leta 1967 so člani soglasno sprejeli in potrdili pravila društva. Pravila so bila registrirana 24. februarja 1968 in uradno ime društva je postalo Prostovoljno gasilsko društvo Šenčur, ki je delovalo na območju takratne Krajevne skupnosti Šenčur. Ob sedemdesetletnici je društvo štelo 85 rednih članov in 182 članov prijateljev društva. Tega leta je društvo kupilo tudi nov gasilski avto, naslednje leto pa še novo motorno brizgalno.
Na občnem zboru 7. decembra 1975 so člani šenčurskega društva sprejeli nova društvena pravila. Uradni naziv društva se je od tega leta glasil Gasilsko društvo Šenčur, delovalo pa je na območju naselja Šenčur.
Gasilsko društvo Šenčur je leta 1988 praznovalo svojo devetdesetletnico. 27. avgusta so organizirali vajo, naslednji dan pa je po vasi potekala tudi parada. Ob tej priložnosti so v uporabo prejeli avtocisterno TAM 80. Tega leta je bilo v društvo včlanjenih 180 članov, imelo pa je tudi 304 prijatelje društva.
Med letoma 1973 in 1993 je Gasilsko društvo Šenčur skrbelo za vzdrževanje gasilskega doma, kupilo je novo motorno brizgalno, moderniziralo je vozni park, gasilsko opremo in orodje. Danes je društvo sodobno opremljeno, saj vozni park vključuje poveljniško vozilo in gasilsko vozilo s cisterno. Društvo deluje na območju občine Šenčur, pokriva pa naslednja naselja: Šenčur, Hotemaže, Olševek, Visoko, Milje, Luže, Srednja vas, Prebačevo, Voklo, Voglje, Žerjavko in Trboje.
Literatura:
Pod golido sv. Florjana: kronika PGD Šenčur, ob stoletnici ustanovitve 1898–1998 (zbral in uredil Martin Kadivec). PGD, Šenčur 1998.
