8. januarja 1911 je bilo na občnem zboru sklenjeno, da se pri društvu osnuje reševalni odsek, tako da se je Prostovoljno gasilsko društvo v Kranju preimenovalo v Prostovoljno gasilsko in reševalno društvo.
Glavni pobudnik za ustanovitev reševalnega odseka je bil dr. Edvard Šavnik, za prevoze pa je skrbel Franc Holchaker. Na razpolago so imeli ročna nosila za prenos bolnikov in ranjencev, na kranjsko železniško postajo pa so jih prevažali z ročnim vozičkom. Ranjence so nato z vlakom odpeljali v Ljubljano na železniško postajo in od tam naprej zopet s transportnim vozičkom v bolnišnice. Reševalni odsek je imel pomembno vlogo predvsem v času prve svetovne vojne.
Društvo je prvi avto za reševanje in prevoz ranjencev dobilo leta 1924, ki je služil tudi za prevoz gasilcev in opreme pri požarih. Rešilni sanitetni avtomobil je bil kupljen leta 1931. Področje reševalnega odseka je poleg mesta Kranja in njegove okolice obsegalo tudi Poljansko in Selško dolino, Žiri, Škofjo Loko, Kamnik, Tržič in celo Jesenice.
Leta 1926 je društvo sodelovalo pri veliki reševalni akciji, ko je reka Sava prestopila bregove na desni strani pri železniški postaji v Kranju. Ogrožala je tovarno Jugočeška (današnja Iskra), poplavila je lesene barake in skladišča. Po poplavi je dala tovarna Jugočeška razstreliti vse skale od Tiskanine do Čirč in Zarice, s čimer je bil omogočen boljši pretok Save. Leta 1930 so v tovarni Vulkan (današnja Sava) ustanovili tudi prvo industrijsko gasilsko društvo v Kranju.
Zaradi obsežnosti dela gasilskega društva sta bili leta 1932 uvedeni dve plačani gasilski mesti. Kranjsko gasilsko društvo je tako dobilo prva dva poklicna gasilca, šoferja reševalnega vozila Franca Troho in njegovega pomočnika ter gospodarja gasilskega doma Franca Remica.
Kralj Aleksander je leta 1933 podpisal nov gasilski zakon, ki je gasilska društva preimenoval v gasilske čete. Na osnovi tega zakona se je Jugoslovanska gasilska zveza Ljubljana preimenovala v Gasilsko zajednico za Dravsko banovino. V njenem odboru je deloval tudi načelnik kranjske gasilske čete Mavrilij Mayr. Leta 1934 ga je minister za telesno vzgojo, kateremu je bilo gasilstvo takrat podrejeno, imenoval za člana starešinstva Gasilske zveze Jugoslavije. Po smrti kralja Aleksandra leta 1934 je nova Stojadinovićeva vlada spremenila Zakon o organizaciji gasilstva. Junija 1936 je minister za telesno vzgojo razrešil člane uprave Gasilske zveze Kraljevine Jugoslavije, med njimi tudi načelnika gasilske čete Kranj Mavrilija Mayrja.
S propadom Kraljevine Jugoslavije so propadle tudi gasilske zveze oz. župe. Kranjska gasilska župa je pred razpadom leta 1939 združevala gasilska društva iz območja Kranja, Tržiča in Škofje Loke. Gasilske organizacije so postale del nemške policije, ki je imenovala tudi poveljnike. V Kranju je bil za poveljnika imenovan Mavrilij Mayr, ki je bil načelnik Gasilskega društva Kranj od leta 1927 dalje. Kranjsko gasilsko društvo se je med vojno imenovalo Freiwillige Feuerwehr der Stadt Krainburg, ukazi so bili večinoma v nemškem jeziku. Mayr je kot poveljnik 21. julija 1941 izdal ”Objavo št. 1”, v kateri je v slovenskem jeziku pozval vse člane, naj še naprej vršijo gasilsko nočno službo od 21. do 6. ure zjutraj. Izstop iz gasilske čete ni bil mogoč in člani gasilske čete, ki so izvrševali svojo dolžnost, so bili oproščeni vseh ostalih obveznih dolžnosti. Mayr si je prizadeval, da gasilci niso sodelovali pri policijskih in vojaških akcijah, dosegel pa je tudi, da kranjski gasilci niso prisegli Hitlerju. Nekateri člani gasilci so se odzvali klicu k oboroženemu odporu, partizanom pa so pomagali tudi s sanitetnim materialom, vrvmi, svetilkami, delovnimi in celo paradnimi uniformami.
Literatura:
Janko Štefe: 100 let organiziranega gasilstva v Kranju (1879–1979). Kranjski zbornik, Mestna občina Kranj, Kranj 1980, str. 205–214.
130 let organiziranega gasilstva v Kranju (1879–2009). Gasilsko reševalna služba, Kranj 2009.
Jože Derlink: Kranjska gasilska kronika. Gasilska zveza MO, Kranj 2007.
Društvo je prvi avto za reševanje in prevoz ranjencev dobilo leta 1924, ki je služil tudi za prevoz gasilcev in opreme pri požarih. Rešilni sanitetni avtomobil je bil kupljen leta 1931. Področje reševalnega odseka je poleg mesta Kranja in njegove okolice obsegalo tudi Poljansko in Selško dolino, Žiri, Škofjo Loko, Kamnik, Tržič in celo Jesenice.
Leta 1926 je društvo sodelovalo pri veliki reševalni akciji, ko je reka Sava prestopila bregove na desni strani pri železniški postaji v Kranju. Ogrožala je tovarno Jugočeška (današnja Iskra), poplavila je lesene barake in skladišča. Po poplavi je dala tovarna Jugočeška razstreliti vse skale od Tiskanine do Čirč in Zarice, s čimer je bil omogočen boljši pretok Save. Leta 1930 so v tovarni Vulkan (današnja Sava) ustanovili tudi prvo industrijsko gasilsko društvo v Kranju.
Zaradi obsežnosti dela gasilskega društva sta bili leta 1932 uvedeni dve plačani gasilski mesti. Kranjsko gasilsko društvo je tako dobilo prva dva poklicna gasilca, šoferja reševalnega vozila Franca Troho in njegovega pomočnika ter gospodarja gasilskega doma Franca Remica.
Kralj Aleksander je leta 1933 podpisal nov gasilski zakon, ki je gasilska društva preimenoval v gasilske čete. Na osnovi tega zakona se je Jugoslovanska gasilska zveza Ljubljana preimenovala v Gasilsko zajednico za Dravsko banovino. V njenem odboru je deloval tudi načelnik kranjske gasilske čete Mavrilij Mayr. Leta 1934 ga je minister za telesno vzgojo, kateremu je bilo gasilstvo takrat podrejeno, imenoval za člana starešinstva Gasilske zveze Jugoslavije. Po smrti kralja Aleksandra leta 1934 je nova Stojadinovićeva vlada spremenila Zakon o organizaciji gasilstva. Junija 1936 je minister za telesno vzgojo razrešil člane uprave Gasilske zveze Kraljevine Jugoslavije, med njimi tudi načelnika gasilske čete Kranj Mavrilija Mayrja.
S propadom Kraljevine Jugoslavije so propadle tudi gasilske zveze oz. župe. Kranjska gasilska župa je pred razpadom leta 1939 združevala gasilska društva iz območja Kranja, Tržiča in Škofje Loke. Gasilske organizacije so postale del nemške policije, ki je imenovala tudi poveljnike. V Kranju je bil za poveljnika imenovan Mavrilij Mayr, ki je bil načelnik Gasilskega društva Kranj od leta 1927 dalje. Kranjsko gasilsko društvo se je med vojno imenovalo Freiwillige Feuerwehr der Stadt Krainburg, ukazi so bili večinoma v nemškem jeziku. Mayr je kot poveljnik 21. julija 1941 izdal ”Objavo št. 1”, v kateri je v slovenskem jeziku pozval vse člane, naj še naprej vršijo gasilsko nočno službo od 21. do 6. ure zjutraj. Izstop iz gasilske čete ni bil mogoč in člani gasilske čete, ki so izvrševali svojo dolžnost, so bili oproščeni vseh ostalih obveznih dolžnosti. Mayr si je prizadeval, da gasilci niso sodelovali pri policijskih in vojaških akcijah, dosegel pa je tudi, da kranjski gasilci niso prisegli Hitlerju. Nekateri člani gasilci so se odzvali klicu k oboroženemu odporu, partizanom pa so pomagali tudi s sanitetnim materialom, vrvmi, svetilkami, delovnimi in celo paradnimi uniformami.
Literatura:
Janko Štefe: 100 let organiziranega gasilstva v Kranju (1879–1979). Kranjski zbornik, Mestna občina Kranj, Kranj 1980, str. 205–214.
130 let organiziranega gasilstva v Kranju (1879–2009). Gasilsko reševalna služba, Kranj 2009.
Jože Derlink: Kranjska gasilska kronika. Gasilska zveza MO, Kranj 2007.
