Dob je, v sicer nemški obliki Eicho, prvič omenjen v listini iz leta 1223, ki jo je izstavil in s pečatom potrdil istrski mejni grof Henrik II. Krajevno ime izhaja iz besede dób, imena za vrsto hrasta. Nastanek imena je v tesni zvezi s poraslostjo sveta ob naselitvi in razkriva, da se je tedaj tod razprostiral hrastov gozd. V nemščini se hrast danes imenuje Eiche, v stari nemščini se je imenoval Aich, Aycho, Eich. Od tod se je izoblikovala nemška oblika krajevnega imena Aich, ki ga v zgodovinskih virih srečujemo vse od 13. pa do 20. stoletja. Slovenska oblika imena se kot ‘Dub’ prvič omenja v listini leta 1359
Sestavni del vsake listine so bile tudi priče, ki so jamčile, da je listina res istovetna. Med številnimi pričami te listine najdemo tudi tri zastopnike gospodov Limbarskih iz gradu Limberk, Gerloha iz Kamnika in Vilijema iz Doba (Willehelmus de Eicho). Vsi ti možje so bili ministeriali, nesvobodni vitezi v službi Andeškeh grofov. Listina dokazuje, da je v Dobu takrat že stalo grajsko poslopje, verjetno ob cerkvi, kjer je živel nesvobodni vitez – ministerial Vilijem.
Dolgo je veljalo, da se je Dob prvič omenjal že tri leta prej v listini 7. aprila 1220, zaradi česar so krajani Doba leta 1970 praznovali 750-letnico prve omembe. Zgodovinar Blaž Otrin, tudi sam Dobljan, je pred leti, ko so se krajani že pripravljali na 800-letnico, ugotovil, da ta podatek ne drži. Že Stane Stražar je to zaznal v svoji knjigi Župnija Dob skozi stoletja, ki je izšla leta 1996. Prve omembe Doba ni datiral s 7. aprilom 1220, ampak s 25. januarjem 1223. Kako se ve, da je šlo za napako je razložil Blaž Otrin:
“V listini iz 7. aprila 1220, ki so jo izdali turjaški gospodje na gradu Turjak, se res pojavi Johannes de Aich, a ta Aich se ne nanaša na naš Dob, ampak na kraj Pudob blizu Starega trga pri Ložu, ki je bil del posesti turjaških. V zgodovinskih virih krajevno ime Aich, Eich, Aycha itd. označuje različne kraje (Dob pri Stični, Dobe, Dobeno, Dobje pri Grosupljem, Pudob itd.), a le iz zgodovinskega konteksta lahko razberemo, za kateri kraj dejansko gre. Turjaški v naši okolici nikoli niso imeli posesti, zato ni nobene logične povezave, da bi bil Johannes de Aich iz našega Doba. Omemba Willehelmus de Eicho 25. januarja 1223 pa je v historičnem kontekstu, saj je takrat celotna vzhodna Gorenjska, tako Kamnik, grad Limberk kot Dob, ki so v listini omenjeni, spadali pod posest Andeških. Gradu Blagovna že davno ni več, tudi samostana v Dießnu ni več, tamkajšnjo prvotno samostansko cerkev je nadomestila veličastna nova, tudi kmetij v Slapu pri Vipavi ni več. Ostala pa je listina, ki jo danes hranijo v Bavarskem državnem arhivu v Münchnu (Bayerisches Hauptstaatsarchiv) v zbirki listin samostana Dießen in je dragocena materialna priča časa in dogodkov. In ni veliko krajev v okolici, ki bi se lahko ponašali s tako dolgo in imenitno tradicijo, kot je to Dob. V občini Domžale je prej omenjena le Študa (de Stude) leta 1207, le osem ostalih krajev v občini pa je še omenjenih v 13. stoletju: Ihan (1228), Rodica (1232), Homec (1238), Domžale (1250), Turnše (1258), Kolovec (1282), Brezje pri Dobu (1287), Spodnja Brezovica (1291), ostali kraji so omenjeni v 14. stoletju ali pozneje.”