Niko Kuret (1984) navaja, da ljubljansko pustovanje sega gotovo že v čas pred 17. stoletjem. Zanaša se na kronista, ki za leto 1631 in potem zopet leta 1652 zapiše, da so zaradi neugnanih »bakanalij« uvedli štirideseturne pobožnosti, ki so v pustnih dneh potekale v jezuitski cerkvi. Tedanje oblasti pa s tem ukrepom niso preprečevale glasnega rajanja in sprevodov v Šentjakobskem okraju. Kasneje so jezuiti svojim dijakom celo dovoljevali, da so se ob pustu šemili in plesali.
Josip Mal (1957) piše o dogodkih leta 1700, ko so se na pustno nedeljo plemiči vozili na saneh, našemljeni kot kmečki poročni svatje. Leta 1717 sta predpust in pust zaradi vojnih dogodkov potekala bolj tiho. Prepovedane so bile zlasti maske, vendar se je plemstvo zopet zabavalo z vožnjami na saneh in plesi v deželni hiši. Pol stoletja kasneje tudi uradniki in »drugi kavalirji« niso hoteli zaostajati za plemiči. Priredili so svojo »šlitado« na Posavje oblečeni kot Židje in Židinje.
Za časa cesarice Marije Terezije so bili javni plesi na Strelišču (danes Waldorfska šola), v stanovskem gledališču in lontovžu (danes poslopje SAZU) ter v Reduti na Trgu sv. Jakoba (danes šola Janeza Levca in Levstikov trg). Ljubljančani so posebno radi zahajali na predpustne plesne prireditve, kjer so ostajali do zgodnjih jutranjih ur. Za hišne plese so morali zasebniki prositi za uradno dovoljenje. Josip Mal (1957) navaja zanimiv podatek, da je bil leta 1773 izdan poseben plesni red, ki je dovoljeval maske in preobleke izključno le za gledališčno dvorano. Maškarne obleke in krinke tudi pri zasebnih predpustnih veselicah in na cesti niso bile dovoljene. Skrb za izvajanje reda so prevzeli mestni policaji. Plesi v maskah so bili v gledališču dvakrat na teden od devete ure zvečer do treh ponoči, v drugi polovici predpusta pa do petih zjutraj. Organizacijo plesov je vodil aktualni ravnatelj gledališke skupine, ki je bila za tekočo sezono najeta v Ljubljani. Posebej postavljen komisar je pri vhodu zahteval, da maskiranci pred njim snamejo naličje, prav tako so se morali vsi udeleženci razkriti na koncu prireditve. Zanimiv je tudi podatek, da se je na pustni torek ples lahko začel prej, vendar se je moral zaključiti pred polnočjo, sicer je sledila denarna kazen. Udeleženci so morali biti v »… častiti in dostojni maski, vse šeme z ostudnimi podobami ali krinkami ali take, ki bi telesno obliko popolnoma zakrivale ali spreminjale, so bile prepovedane, prav tako tudi duhovniške in redovniške preobleke. V gledališče je smela maškara iti ali se peljati in nositi v nosilnici le brez krinke, ki si jo je nadela šele pri vstopu«. (Mal, 1957, str.118) Plesov so se smeli sprva udeleževati samo plemiči, kasneje po letu 1760 pa zaradi denarne stiske, tudi ugledni meščani. Dohodki od plemiških plesov so pešali, ker je bila vstopnina visoka. Tako so se plemiči in meščani skupaj vrteli do leta 1773, ko je novi plesni red zopet uvedel ločitev. Plemiči so potem plesali v dvorani lontovža, pozneje v dvorani gimnazijskega poslopja na sedanjem Vodnikovem trgu, meščani pa v dvorani deželnega gledališča. Meščanskim plesom so pravili »pudelbal«. Leta 1775 je bilo dograjeno poslopje Redute. Deželni stanovi so leta 1786 tam uredili razkošno dvorano, namenjeno zabavi in plesom. Iz gledališča so se tako plesi lahko razširili v Reduto, med njimi so maškaradni še posebej zasloveli.
